Ko je denar šole vladar

Opravljam delo psihiatrinje, negovalke, paznice …

Opažam, da se je na šolah s prilagojenim programom izrazito spremenila struktura otrok. Šole s prilagojenim programom imajo namreč čedalje več učencev z zmerno, s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, povečuje se število učencev s čustvenimi in z vedenjskimi motnjami, veliko jih je tudi s kombiniranimi motnjami ter gibalno oviranih. Ob tem pa ostajajo normativi otrok, ki so vključeni v skupine in sestava kadra, ki dela z njimi, nespremenjeni. Naj za lažje razumevanje to ponazorim z zgledi iz prakse.

Če gibalno ovirani učenec obiskuje program redne (večinske) šole ali če je učenec z lažjo motnjo v duševnem razvoju vključen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, mu po zakonu pripada spremljevalec (odrasla oseba). Gibalno oviranemu učencu z zmerno, s težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju pa osebni spremljevalec ne pripada. Tako se dogaja, da imamo v skupini otrok z zmerno, s težjo in težko motno v duševnem razvoju (poleg drugih učencev) še tri ali štiri gibalno ovirane učence na invalidskih vozičkih in le enega spremljevalca za celo skupino. Lahko si predstavljate, kakšna je mobilnost v takšni skupini in kako bi bilo, če bi prišlo do elementarne nesreče.

Krši se temeljna pravica do kakovostnega izobraževanja

Posebnemu programu vzgoje in izobraževanja predstavljajo velik strokovni izziv učenci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Pri nekaterih so prisotne čustvene in vedenjske motnje, prvine avtističnega vedenja, socialna zanemarjenost, avtoagresija in agresivnost do sošolcev in učiteljev. Problem se pojavi, ko so takšni posamezniki, ki potrebujejo stalen nadzor odrasle osebe, pridruženi drugim učencem, zaradi normativov pa tej skupini ne pripada varuhinja. Delo v takšni skupini torej opravlja specialni pedagog, in to sam. V takšnih razmerah se mora ukvarjati izključno z učencem, ki potrebuje stalen nadzor. To pa zato, da zagotavlja varnost drugim učencem in da preprečuje avtoagresivne izpade. S preostalimi učenci, ki zaradi svojih motenj tudi potrebujejo individualni pristop, pa vzgojno- izobraževalnega programa ne more izpeljevati. Tako se zaradi normativov krši temeljna pravica do kakovostnega izobraževanja. Da sploh ne omenjam, kako poteka delo v skupini Posebnega programa vzgoje in izobraževanja, ki jo obiskujejo najmlajši z zmerno in s težjo motnjo v duševnem razvoju, stari šest ali sedem let in jim zaradi normativa ne pripada varuhinja. Tehnični problem se pojavi že, če mora, denimo, eden izmed otrok na stranišče. Ker se učenci šele navajajo na samostojnost, nekateri pa je zaradi svojega razvojnega stanja nikoli ne bodo dosegli, mora na stranišče z učencem specialni pedagog, drugi učenci z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju pa so medtem v razredu sami. Zanima me, kdo bi odgovarjal, če bi se takrat pripetila nesreča.

Ali popoldne motnje čudežno izginejo?

Posebna ‘modrost’ so tudi normativi v podaljšanem bivanju. Po izteku dopoldanskega pouka se namreč v eno skupino podaljšanega bivanja združijo učenci iz več razredov. Dopoldne ima vsak razred svojega razrednika, popoldne pa ostane z združenimi učenci le en učitelj podaljšanega bivanja. Mar učencem po končanem dopoldanskem pouku motnje čudežno izginejo in potrebujejo po 13. uri manj specialnih pedagogov? Kje pa! Učenci so popoldne utrujeni od dopoldanskih obveznosti, koncentracija jim še bolj niha, raznorazna zdravila, ki jih morajo zaradi svojih težav jemati, ne učinkujejo več, predvsem zdravila za zbranost. Ta namreč vzamejo zjutraj pred začetkom pouka.

Zelo velike težave so tudi z učenci s čustvenimi in z vedenjskimi motnjami. Učitelj mora obvladovati izbruhe agresije takšnih učencev, obvarovati druge pred njihovim nasiljem, ščititi sebe pred fizičnimi napadi … In kako naj ob tem še poučuje? Na šolah seveda psihiatri zaradi normativov niso zaposleni. Če pa o izgredih, ki se dogajajo v razredu, obvestiš psihiatra, ki obravnava vedenjsko motenega učenca, dobi učenec termin za obravnavo, a najhitreje šele čez en mesec.

Izgubljamo bistvo

Ob tem se tudi sprašujem, kako strokovno lahko psihiater oceni obnašanje takega učenca, če ga v razredu še nikoli ni opazoval. Učenci, ki jih psihiatrično obravnavajo, imajo na vsake nekaj mesecev individualni pogovor s svojim izbranim psihiatrom. A takrat se lahko obnašajo popolnoma drugače kot v skupini. V svoji dolgoletni pedagoški praksi nisem še nikoli doživela, da bi prišel psihiater strokovno opazovat učence pri pouku, da bi videl stvarne odzive in obnašanje otrok.

Zaradi raznoraznih normativov žal sploh ne morem izpeljevati kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela v razredu. Namesto tega pri pouku opravljam delo psihiatrinje, negovalke, paznice, socialne delavke … To pa zato, ker nam na šoli zaradi normativov vsi našteti strokovni delavci ne pripadajo. Razvojno stanje učencev, njihove telesne pomanjkljivosti in psihična stanja pa potrebujejo vse te obravnave takoj, tukaj in zdaj, največkrat prav med šolskimi urami. Za vsemi temi normativi, številkami, papirji, ki jih moramo izpolnjevati, smo izgubili bistvo, to pa so otroci. Oni potrebujejo kakovostno vzgojo in izobraževanje, ne pa normativov, ki so finančno sprejemljivi.

MATEJA ŽVOKELJ KOSTANJEVEC

Po sedmih letih

Si predstavljate, da je zgornji članek nastal pred sedmimi leti? Po spletu naključij je čakal na objavo kar sedem let. Ja, sedem let! Seveda smo se z avtorico pogovorili in se ob vsem tem zanimivem dogajanju okrog članka, torej o nenamenskem čakanju (pustimo podrobnosti), iskreno nasmejali. Kar je najbolj zanimivo, pa je to, da ob branju pravzaprav ni opaziti teh sedmih let, ki so vmes pretekla.

Tudi sicer avtorica (profesorica defektologije z dodatno glasbeno izobrazbo) še zmeraj poučuje glasbeno umetnost na Osnovni šoli Helene Puhar v Kranju, kot je to počela pred sedmimi leti. No, nekaj pa je gotovo drugače: tedaj je poučevala glasbeno vzgojo in ne umetnosti.