Tolmači – svojevrsten socialni most

Gluhi učenci in dijaki v integraciji s tolmačem slovenskega znakovnega jezika

/…/ Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik, ki vsebuje vse prvine govorjenega jezika. Izvajanje znakovnega jezika poteka s kretnjami, z mimiko, gibanjem telesa in govorom. Ne moremo ga neposredno enačiti s slovenščino, saj ima vrsto posebnosti. Zato ima večina gluhih pri pisanju in ustnem izražanju težave.

Prvo šolo za gluhe je leta 1770 ustanovil francoski duhovnik. Pri poučevanju je uporabljal tudi znakovni jezik, kar je postavilo gluhe otroke na raven drugih otrok.

Pozneje, leta 1817, se metoda iz Francije prenese tudi v Ameriko in kmalu ustanovijo prvo univerzo za gluhe, na kateri vsi slušatelji in profesorji za sporazumevanje uporabljajo znakovni jezik.

Nato so v Milanu leta 1880 na II. Mednarodnem kongresu defektologov sprejeli deklaracijo, ki daje prednost oralistični metodi in onemogoči uporabo znakovnega jezika v šoli za 110 let.

V Sloveniji je bila gluhonemnica za dečke in deklice ustanovljena leta 1900 v Ljubljani. Uporaba znakovnega jezika je potekala na skrivaj. Leta 1989 pa na Zavodu za gluhe v Ljubljani (v nadaljevanju ZGNL) vpeljejo znakovni jezik kot enakopravni del metodičnega pristopa. /…/

Za usklajeno delo

Z Zakonom o otrocih s posebnimi potrebami (potrjen je bil 20. 7. 2011) je bilo sprejeto, da od 1. septembra 2013 lahko gluh učenec, učenka, dijak ali dijakinja (v nadaljevanju učenec) spremlja pouk s tolmačem za slovenski znakovni jezik. Septembra 2014 se je Ministrstvo za šolstvo sestalo s predstavniki Zveze društev gluhih in naglušnih, predstavniki ZGNL, z gluhimi starši gluhih učencev, s predstavniki šol, kamor so bili vključeni gluhi otroci, predstavniki Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik in tolmači, da uskladijo sodelovanje.

/…/ Tolmačimo otrokom, ki so v drugem, petem, šestem in sedmem razredu ter prvem letniku srednje šole. Vsi otroci, razen ene deklice, so gluhi otroci gluhih staršev.

V Sloveniji smo v šolskem letu 2014/2015 tri tolmačke začele tolmačiti gluhim učencem pri pouku. Vsaka na svoji šoli, 10-krat po 20 minut na teden. V tem šolskem letu tri tolmačke na Zavodu za gluhe v Ljubljani in ena na Centru za sluh in govor v Mariboru vsakemu učencu (najmanj) 10 šolskih ur na teden.

Vsak otrok ima svoje potrebe in značilnosti, šole se med seboj razlikujejo in tolmači smo tako vsak v svoji situaciji. Tolmačke si oblikujemo odnos z otrokom, s starši, učitelji in drugimi strokovnimi delavci. V začetnem obdobju so se pojavljale različne težave, ki smo jih uspešno razrešili z dobrim medsebojnim sodelovanjem.

Tolmačeve naloge

/…/ Tolmači gluhemu učencu učne vsebine, ki jih podaja učitelj, ter interakcije med drugimi učenci in učiteljem. Tolmači učitelju, kar je povedal gluhi učenec. Opozori učitelja, ko opazi, da gluhi učenec ni razumel snovi. Ne sprašuje namesto učenca, ne postavlja se v njegovo vlogo, ni njegov zastopnik, učenca opolnomoči, da govori sam zase. Zaradi omejenosti ur se z učitelji usklajuje, kdaj je potrebna tolmačeva prisotnost pri pouku.

Gluhemu je znakovni jezik materni jezik in slovenščina tuji, drugi jezik. Usvajanje znanja za gluhega otroka pomeni zanj tudi učenje tujega jezika in širjenje njegovega besednega zaklada! /…/

Tolmačke v razredu predstavljamo socialno vez med otrokom in njegovim socialnim okoljem. Omogočamo komunikacijo med otrokom in njegovim socialnim okoljem. Tolmačimo vse, kar pove učitelj, kar povedo sošolci, po potrebi tudi učno gradivo. Pouk in druge dogodke v šoli, ki potekajo v maternem jeziku večine, pretolmačimo v materni jezik gluhega. Omogočimo gluhemu učencu, da je razumljiv za svojo okolico, saj v govor pretolmačimo njegova sporočila.

Vse oblike komunikacije

Za komunikacijo z učencem uporabljamo vse oblike totalne komunikacije: kretnjo, mimiko, dinamiko kretnje, gibanje telesa, črkovanje, zraven tudi izgovarjamo vse besede, vendar brez glasu. /…/

Tolmačenje prinese s seboj časovne zamike pri sledenju razlage. Tolmač sledi učiteljevi razlagi s kratkim časovnim zamikom. Gluh učenec se z zamikom javi na učiteljevo vprašanje. Medtem so drugi učenci že odgovorili, odgovor njihovega gluhega sošolca ni več aktualen. Zgodi se, da s prepisovanjem s table konča pozneje, saj spremlja prevod vsega povedanega. Ko tolmača ni v razredu, mora učitelj paziti na to, da ostane v vidnem polju učenca, se prilagoditi njegovemu tempu in sproti preverjati razumevanje. Tolmač mu omogoča, da lahko dela z vsemi učenci enako. Gluhemu učencu pa omogoča, da ostaja s sošolci v stiku, ker prevede tudi to, kar so povedali učitelju in drug drugemu.

Tolmač je del otrokovega strokovnega tima, njegovo mnenje je pomembno pri razumevanju vključevanja učenca v skupnost zaradi vseh posebnosti, ki jih prinaša gluhota. Z učencem je najmanj 10 šolskih ur na teden in ima celosten vpogled v šolsko delo.

Druga opažanja

Gluhi učenci povedo, da brez tolmača porabijo veliko energije za to, da sledijo dogajanju. Težko razlikujejo, kdaj so navodila, kdaj je razlaga, kdo govori, kakšno je razpoloženje v razredu. Ko je tolmač prisoten, lahko postanejo spet otroci, lahko so tudi razigrani.

Nekateri starši so do otrok zaščitniški, menijo, da je za otroka naporno, ker je tolmač prisoten celo uro, saj mora otrok ves čas gledati v tolmača, biti pozoren na kretnjo in slediti pouku. Tolmači pazimo, da prevedemo vse vsebine in se pri tem prilagajamo gluhemu učencu.

Izobraževanje gluhih v integraciji je zelo zapleten učni proces, saj usvajajo učno snov v (zanje) tujem jeziku. Zato ima velik pomen za otrokovo izobraževanje tudi domače okolje. /…/

V srednji šoli, kjer je dijak bolj prepuščen samemu sebi, je tolmačka v različnih vlogah: v vlogi mame, prijateljice, svetovalke, zaupnice, sošolke in profesorice.

Tolmač je torej v integraciji nujno potreben pri celotnem učnem procesu. Hkrati je treba poudariti, da se (nekateri) gluhi učenci težko osredotočajo na strokovne vsebine, ker tega niso vajeni in težko ohranjajo zbranost.

/…/Tolmač je most med učiteljem in gluhim učencem. Podaja koristne informacije tako učitelju kot širšemu šolskemu okolju s tem, ko tolmači v različnih šolskih situacijah. Pomemben je tudi pozitiven odnos staršev, z zavedanjem pomena našega dela pri izobraževanju njihovih otrok.

Tolmačeva vloga se bistveno razlikuje od vloge asistenta ali spremljevalca. Predstavljamo ne le prevajalca, razlagalca razlik v komunikaciji in kulturi, temveč smo tudi socialni most za gluhega.

NATAŠA KORDIŠ, SABINA POKOVEC, NATALIJA ROT