Zlatnina pred srebrnino?

Uvodnik

Miru si želimo! Miru, da se bomo v šolah (končno) lahko ukvarjali s svojim temeljnim poslanstvom, torej z izobraževanjem in vzgojo, kolikor zanj sploh še imamo možnosti. Da, miru si želimo v pravkar začetem šolskem letu.

Zelo ilustrativno je resorna gospa ministrica v svoji poslanici ob začetku šolskega leta ponovno izpustila (ali pač pozabila) na ravnatelje in pomočnike ravnateljev, ki smo dobršen del počitniškega časa preživeli ob pripravah na novo šolsko leto. Morda tega ni storila po nesreči, pač pa premore toliko dostojnosti, da nas raje ni omenjala – ob zavedanju, s kakšnimi težavami se spopadamo ob zahtevah, ki jih pred nas postavljajo nekateri ukrepi MIZŠ. Kako, denimo, sestaviti urnike, da bomo lahko ponudili kar največjo paleto neobveznih izbirnih predmetov (NIP) ob nerazumljivi zapovedi združevanja učencev iz treh razredov (4., 5. in 6. ali 7., 8. in 9.) v skupine, pri zelo skopem odmerjanju števila skupin. Dvomim, da so strokovnjaki ob vpeljavi NIP predpostavljali, da naj bi bili v isti skupini učenci, ki se z nekim predmetom srečujejo prvič, ga poslušajo drugo leto ali celo tretje. Kakšna je lahko ob tem kakovost poučevanja in kako na večji šoli sestaviti urnik (vsi učenci iz – lahko tudi šestih, sedmih, osmih in več – oddelkov morajo hkrati imeti takrat v urniku »luknjo«, da se lahko udeležijo izbranega NIP!), je pač zadnja skrb uradnika, ki si je omenjeni način izmislil. Pa nimam v mislih samo tujega jezika ali računalništva, kajti tudi pri športu so težave, saj so učenci fizično lahko zelo različno razviti, učitelji pa naj poskrbijo, da bo pouk potekal kakovostno in varno.

Naslednja zgodba je dodeljevanje ur za podaljšano bivanje …/…/.

Na opozorila in dokazovanje, da z dodeljenim obsegom ur precej šol sploh ne zmore zagotoviti spoštovanja pravilnika o normativih in standardih, se uradniki na MIZŠ več ali manj požvižgajo. Da že leta ne more več biti govora o izvajanju Koncepta podaljšanega bivanja, ki ga je sprejel strokovni svet, pa sploh nikomur z MIZŠ ni mar. Poudariti moram, da prošnje in protesti ravnateljev osnovnih šol – posamezno in združenja ravnateljev – praviloma naletijo na gluha ušesa, čeprav je lahko tudi največjemu laiku jasno, da gre za nerazumno varčevanje, ki prinaša upad kakovosti. Posledic ni moč predvideti. Žalostno je le, da odgovornih problematika sploh ne zanima. /…/

Pa bo država s tem res kaj prihranila? Bo učencem uspelo obogatiti svoje znanje in povečati »kompetence«, kot je v modnem pedagoškem novoreku treba modro razglašati? In namesto da bi bili v šolah v podaljšanem bivanju – tam lahko nadzorovano preživijo čas, ko njihovih staršev, katerih službe so že davno stopile iz nekdaj zakoličenega okvira (od šestih do dveh ali od sedmih do treh …), še ni doma –, je za državo res skoraj zagotovo ceneje, če so na cesti ali sami doma za računalnikom, igralno konzolo ali pred televizijskim zaslonom. Pa je to res ceneje? Z neoliberalnega stališča in ob floskulah o vitki državi zagotovo. S stališča družbe ustvarjalnih in zdravih mladih ljudi, z nizko stopnjo mladinskega kriminala, pa zagotovo ne.

Zelo značilno je, da najrazvitejše države EU, tudi tiste, ki nam najbolj strogo zapovedujejo varčevanje, med krizo niso zmanjšale vlaganja v šolstvo. Nasprotno, vlagati so začele več, saj se dobro zavedajo, da je to edina pravilna politika, ki bo privedla do stabilnejših razmer v gospodarstvu in družbi.

Kako torej naprej? /…/ Za dosego tega pravzaprav sploh ni treba veliko: čisto osnovno spoštovanje veljavnih predpisov od državnih uradnikov bi bil zagotovo korak v pravo smer. Čas bi že bil, da bi se začeli odgovorni v naši družbi zavedati, da v šolah delamo z zlatnino našega naroda, če je državno premoženje srebrnina.

GREGOR PEČAN