Za vas smo še pripravili …
Manifest za odlično javno šolo
Kot da šole sploh ni
Priznati moram, da me je prej presenetil kot navdušil sklop predlogov (zahtev) gibanja Kakšno šolo hočemo. Bere se, kot da šole skorajda ni ali pa je za nekoga neopazna. In kar je najbolj zanimivo: vse povprek predlogi, pobude, zahteve v eni besedi – HOČEMO.
Šola je učiteljevo življenje, otroci pa so največja vrednota naše družbe, radi porečemo. Vsakdo, ki se odloči za učiteljski poklic, naj bi ga opravljal s srcem, strokovno in s polno odgovornostjo, zelo redko s prizvokom moram ali hočem. Ta način ni priljubljen niti pri učiteljih, učencih ali starših. Težko razumem, da nekdo narekuje, kaj vse hoče, čeprav veliko od tega, kar ima v mislih in je tudi ubesedeno, že imamo.
O neživljenjski šoli
Naša osnova šola seveda ni povsem brezplačna, a je na voljo vsem. Tistim, ki jo morajo dokončati, ker je tako zakonsko urejeno, in tistim, ki jo želijo, če je pač iz nekih razlogov niso, ko je bil čas za to. Če je naša osnovna šola bila doslej, po mnenju nekaterih, neživljenjska, potem so vsi poklici, ki jih opravljamo v naši družbi neživljenjski, saj smo obiskovali neživljenjsko osnovno šolo. Morda se marsikdo ne zaveda, a sodelovalno učenje je sestavni del poučevanja in učenja v naši osnovni šoli …
O najboljših učiteljih
Boljši, najboljši učitelji so sami po sebi umevni. Ministrstvo za šolstvo in šport kot tudi Zavod RS za šolstvo bi morala dajati temu večji poudarek, če že vedno ne skrbita za to prek svoje vloge in dela z učitelji pri vseh predmetnih področjih. Vsak ne bi smel in mogel biti učitelj. A žal ni bilo tako v preteklosti in še nekaj časa ne bo. Zato je zamisel, da naj postane učitelj le tisti, ki ima ustrezne sposobnosti, povsem na mestu …
… O stalnem izobraževanju
Nenehno izobraževanje učiteljev je nujno. Tega se zavedamo vsi – učitelji in tisti, ki ponujajo različne oblike izobraževanja. Te seveda niso vedno na nivoju, če pa že so, so predrage za marsikatero šolo. Zato se je treba dogovarjati …
… O ugledu
V polpretekli zgodovini so imeli v kraju veljavo župnik, zdravnik in učitelj. Zdaj se dogaja, da sta prva dva še vedno cenjena. Prvi zaradi vere ljudi v lepši jutri, drugi zaradi tega, ker bi vseeno še radi nekaj časa živeli zdravo življenje. Le učitelj je izgubil na veljavi. Zakaj? Ali res tako slabo delamo, vzgajamo, učimo? Ali res ne naredimo nič za znanje v naši družbi? Zakaj tega nihče ne zna ceniti, spoštovati? Odgovori so na dlani, a odvisno od tega, kdo jih ponudi, katera politična opcija. Če so eni bili za to, da je treba višje ovrednotiti pomembnejše poklice, so si drugi pred nedavnim, ker je državna blagajna bolj ali manj prazna, umislili, da bodo jemali stran. Tam, kamor že tako ne dajo ne vem koliko glede na zahtevnost dela. In hkrati pričakujejo najboljše rezultate.
… O ocenjevanju
Ko bomo dovolj »odrasli«, ocenjevanje ne bo več potrebno. Od tega pa je odvisno kar nekaj dejavnikov. Odnos staršev in njihovih otrok do šole. Ko se bodo prvi zavedali, da je znanje vrednota in to prenesli tudi doma na učence, bo šola postala mesto želje po pridobivanju znanja. Dokler pa bodo starši skozi nestrokovni pogled na učiteljevo delo svojim otrokom kazali njihovo napačno vlogo in podobo v družbi, tako dolgo bo ocenjevanje »nujno zlo« …
O medsebojni podpori, mentorstvu …
O medsebojni podpori, o pripravi na možnost, da učenci sami izvajajo skrbništvo nad sošolci in mentorstvu med učitelji je bilo že veliko napisano. Že pred leti smo se izobraževali na temo skrbništva učencev, a je vse bolj ali manj ostalo na začetku. Pozabljali smo, da morajo za takšne dejavnosti biti najprej dobro podučeni učitelji, ki bodo tako imenovani mentorji učencem, ki bodo skrbništvo izvajali. Mnogo lažje je zapisati in prebrati, kot pa v resnici izpeljati, saj se v tej vlogi običajno znajdejo eni in isti dejavni učitelji, kakor tudi eni in isti dejavni učenci. Teh pa je, vsaj na manjših šolah, mnogo manj na izbiro, s tem pa se prezasedenost aktivnejših lahko še poveča. A gotovo je vredno razmišljati v tej smeri … Preberite v ŠR!
