Morda dočakam …

O šoli brez ocen smo se pogovarjali v razredu

Pred kratkim se je na družabnem omrežju pojavila ideja o neki vrsti unschoolinga, torej o drugačni vrsti vzgoje in izobraževanja. Od prvih korakov do srednje šole bi izobraževanje temeljilo na prostem pridobivanju znanja in izkušenj, na gibanju, razmišljanju z lastno glavo. /…/

Sem profesorica razrednega pouka in poučujem 5. razred mestne javne osnovne šole. Kot začetni izziv sem učencem postavila vprašanje, za katerega sem predvidela, da bodo kar žvižgali ob njem od veselja. V nadaljevanju opišem in napišem razmišljanja mojih petošolcev.

Kako bi bilo v šolah brez ocen?

Učenci so bili nad idejo navdušeni. Vsaj večina. Štirje so bili takoj proti temu, dva sta dejala, da bi to lahko bilo dobro ali slabo, ostalih 11 ni imelo pomislekov. Dokler … jim nisem postavila naslednjega vprašanja.

Kakšne bi bile posledice tega, da ne bi bilo ocen v šolah?

Razvnela se je burna razprava. Ena ura za tako debato je bila čisto premalo. Kako so učenci pojasnjevali svoja mnenja? Različno. V končni fazi je ostala le še ena deklica, ki je učno zelo uspešna, rada hodi v šolo in nima nikakršnih težav z učnimi in delovnimi navadami, njen argument za šolo brez ocen pa je tudi dober. Vsaj za zdaj. Njen odgovor navajam kot prvega:

• Dobra plat bi bila, da ne bi tako veliko sedeli doma med štirimi stenami in za knjigami, pač pa bi se več ukvarjali s športom, gibali bi se in se družili.

Pomisleke drugih navajam v nadaljevanju. /…/

Ob koncu pogovora se je 16 od 17 učencev strinjalo s tem, da ocene morajo biti, ker je to edini način, da se učijo, v šoli in doma poslušajo in ubogajo.

O idealni šoli

Sem učiteljica, ki rada vrta in postavlja vprašanja, kakršna zahtevajo razmislek, zato z drezanjem v svoje učence nisem končala. Odprla sem novo debato.

Kakšna pa bi bila za vas, učence, idealna šola?

Odgovori me niso kaj prida presenetili. Nasprotno! Potrdili so moje razmišljanje o šoli, prijazni otrokom. Skoraj vse, kar so navedli, pogrešam v našem šolstvu. Seveda so vmes tudi prave cvetke, ki imajo povsem nerealne želje, a tudi takim nisem rekla, da je to nemogoče ali da se ne da, kajti vsak mora sanjati in si česa želeti, da pred seboj lahko ugleda svoje cilje, postavljene na različno visoke stopničke.
Naj najprej strnem, kakšno šolo bi si želela jaz kot učiteljica, kot mama in kot potencialna ravnateljica ali direktorica.

Moja šola bi imela malo notranjih pregrad in sten, obdana bi bila z velikim igriščem in travnato površino, ob njej bi stal vrtiček in sadovnjak. Učilnice v šoli bi bile odprte, vse opremljene z IT tehnologijo, udobnim in privlačnim pohištvom in obilo naprav in materiala za iskanje informacij in pridobivanje izkušenj, ki te pripravijo na realno življenje. Moja šola bi zaposlovala učitelje, ki bi bili učitelji s srcem, take preverjene z več plati. V moji šoli ne bi imeli učbenikov in delovnih zvezkov in ne strukturiranih skupin – razredov. Učenci bi se sami združevali po interesih in ne po starosti. Učitelji bi bili opazovalci, usmerjevalci, svetovalci učencem bi nudili osnove in ne stotine ur teoretičnega znanja. V moji šoli bi čistili in kuhali učenci. Seveda na začetku pod budnim očesom nekoga, ki se na to spozna, pozneje samostojno. Ocene? Ne, hvala! Namesto tega bi ob začetku leta učenci povedali in/ali zapisali svoje želje, pričakovanja, med letom bi opažanja zapisovali učitelji (kar vsak o vsakem, glede na to, kdo bi opazil kak premik, spremembo, napredovanje). Spodbujalo bi se razpravljanje, problemsko razmišljanje, improvizacijo, iznajdljivost, iskanje rešitev, mediacijo, komunikacijo, samostojnost, odgovornost in še kaj. Starši bi lahko kadar koli vstopili v šolo in se otrokom pridružili pri delu in učenju. Ure ne bi bile omejene s časom, edine priprave bi bile devetletne, to pomeni zapisane osnove, ki bi jih morali učenci usvojiti v devetih letih, in pa koliko življenjskih veščin bi morali pridobiti, najmanj do kod naj bi katera skupina razvila svoje naravne danosti in kaj bi se še lahko ponudilo. Pri pripravi teh zapisov bi sodelovali otroci, starši in učitelji. Prostega časa bi imeli, kolikor bi ga potrebovali, gibali bi se lahko, kadar bi začutili željo po gibanju. Ravnatelj bi skrbel za življenje šole, za investicije, za povezovanje z zunanjim svetom, izobraževanje učiteljev, spodbujanje učencev in dobro komunikacijo v vseh smereh.

Verjetno sem pozabila še kopico svojih ciljev, želja in pogledov, toda zdaj ne bom razmišljala o tem. Dobro se zavedam, da je naše zdajšnje šolstvo podvrženo, usmerjano in nadzorovano s stotinami raznih pravnih aktov, kar vse, od tehničnega kadra pa do staršev, zelo utesnjuje in stiska v kot. Vem, da v teh razmerah moja šola ostaja le iluzija. A imam svoj pogled in negovala ga bom; morebiti se pa le prelije v resničnost?! Naj tu naredim piko in vam postrežem s pogledom mojih učencev na idealno šolo.

Petošolci imajo besedo

Torej, kakšna bi bila idealna šola, šola po meri učencev? Takole pravijo:

• Brez ocen in razvijali bi svoje talente in praktične veščine.

• Manj pouka (2–4 ure na dan), pouk manj dni na teden. Učili bi se, kar bi nas zanimalo.

• Več gibanja.

• Ne toliko učenja.

• Sproščena.

• Učenje bi bilo skupinsko, več bi ustvarjali.

• Omogočila bi tudi zabavo.

• Na voljo bi bilo več vrst različne hrane in bi lahko izbiral.

• Več uporabe računalnikov in ostale tehnologije.

• Prijazni učitelji.

• Več odmorov in daljši naj bi bili.

• Šport bi se v vsakem vremenu odvijal na prostem.

• Učenci v oddelkih bi izmenično sestavljali jedilnike.

• Ocene naj ne bi vplivale na prihodnost in po končani osnovni šoli bi se lahko vpisal na katero koli srednjo šolo.

• Razumevajoči učitelji.

• Domače ozračje.

• Športna šola.

• Učili bi se samo življenjskih stvari.

• Ne bi bilo razredov, pač pa bi se učili po skupinah z enakimi interesi.

• En dan na teden bi prespali v šoli, nato pa naslednji dan sami pripravili vse za delo in prehrano.

• Učenje z zabavo.

• Imeti bi morala tudi bazen.

• Dan v tednu bi bil posvečen zabavi, ki bi jo organizirala šola.

Oprani možgani

Čeprav nisem učenka, temveč učiteljica, imamo z učenci zelo podobne želje. Vsi, ki živimo za danes, za jutri, za prihodnost. Vsi, ki nam utečeni sistem s škripajočimi, že dolgo nepodmazanimi kolesci ne ustreza, stremimo k istim ciljem. Sprašujem se, kdaj se bo to zgodilo. Morda nikoli. Verjetno bo kdo rekel: kako? Pa saj otroci to zdaj vejo, čutijo; ko odrastejo, če ne prej, bodo oni tisti, ki bodo naredili spremembe. Se še spomnite, o čem sem pisala na začetku? O šoli brez ocen. Kako so se na to odzvali učenci? Tako zelo smo jim že oprali možgane in vtisnili v podzavest, da so ocene nujne, da si šole brez ocen, kljub temu, da jih ne marajo, ne znajo predstavljati. Je to potem res generacija, ki bi lahko vpeljala spremembe? /…/ Resnično me zanima, katera generacija bo sposobna udariti po mizi, iti na ulice in se brezpogojno boriti za svojo prihodnost in bo pri tem uspešna. V meni kljub dvomu tli iskrica, da sem morda v vseh letih poučevanja le zasejala pravo seme, iz katerega bo zrasel boljši jutri za vse nas.

P. A. FABIANI