Možgani in veselje do učenja
Rutarjeve lekcije
/…/
Možgani, ki jih imamo v glavi, se hočejo učiti in se morajo učiti, drugače jim ni dobro; to je v resnici razveseljiva in optimistična novica. Za učenje jih je pripravila in preoblikovala evolucija, ki traja vsaj že dva milijona let; in bo nanje delovala še dolgo časa. Učenja se radostijo, čeprav je zahtevno; izraz radostijo je sicer metafora, vendar ima objektivni, empirični temelj, ki je dopamin. Predstavlja namreč kompleksne procese, ki zajemajo miselne navade, standarde, prihodnja dejanja, odločanje za spreminjanje miselnih navad (thought habits). Ali kot bi rekel Charles S. Peirce: s pomočjo nadzorovanja (self-control) človek blokira vsiljive misli in druge vsiljivce, da bi povečeval nadzor nad lastnim nadzorovanjem (tocontrol his self-control).
Zakaj govorimo o nadzorovanju? Ker razmišljanje (reasoning) ni isto kot mehansko preračunavanje (mechanical computation), kar pomeni, da možgani niso stroj in da stroji niso zmožni za razmišljanje oziroma samonadzorovanje, ki je nujna temeljna inhibitorna značilnost razmišljanja.
Za vse to je poskrbela evolucija, ki povečuje samonadzorovanje, to pa potegne za seboj ustvarjanje višjih ravni učinkovitejšega kognitivnega delovanja, ki zajema zavest, emocije, epizodični spomin, rabo domišljije, kreativnost.
Ko govorimo o učenju, mislimo torej zlasti na nadzorovanje sebe in nadzorovanje samega nadzorovanja. Mislimo na posebne oblike omejevanja in samoomejevanja, brez katerega ni razmišljanja in ni kreativnosti.
Človek se torej lahko uči, lahko se spreminja in njegovi možgani so pri tem zadovoljni, če smem tako reči. Toda to je šele začetek.
Učenje namreč terja še nekaj: moralna pravila in etične maksime. Ko se človek uči nadzorovati samega sebe, mora slediti posameznim moralnim in etičnim pravilom, ki so vezani na razmišljanje, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je res in kaj ni. Brez vsega tega samonadzorovanje sploh ni mogoče.
In učenje pomeni tudi spreminjanje samih moralnih pravil, ki so človeku v pomoč pri nadzorovanju nadzora nad samim seboj. Očitno je, da je vsako resno učenje zavezano najvišjim ali ultimativnim etičnim načelom ali maksimam, kot bi rekel Immanuel Kant.
A niti to še ni vse. Kot pravi Peirce: nadzorovanje samega nadzorovanja poteka tudi zaradi estetskih idealov. Ali če rečemo zelo preprosto: učenje, za katerega so zmožni človekovi možgani, je bistveno povezano z zmožnostjo za samonadzorovanje, ki se ne konča že kar za prvim vogalom, čeprav pogosto se, ker se nam ne ljubi nadaljevati.
Kognitivni nadzor nad razmišljanjem pomeni razmišljanje o razmišljanju, nadaljuje razmišljanje Peirce. Svoje misli zato lahko nadzorujemo, lahko nadzorujemo samo nadzorovanje ter lahko logično kritiziramo misli in razmišljanje. /…/
Vidimo torej, da nas možgansko delovanje vodi daleč, zelo daleč. To lahko ponazorimo tudi na tale način.
Evolucija preoblikuje možgane tako, da so zmožni za vse bolj detajlne argumentacijske postopke, ki jim ustrezajo enake strukture (detailed argument structures), kot jih imenuje profesor semiotike Frederik Stjernfelt v prispevku z naslovom The Evolution of Semiotic Self-Control (2012). Ali je vse to pomembno za šolanje učencev in za to, kar se še sicer dogaja v šolah? /…/
Pomembno je, ker je učenje čisto nekaj drugega kot kopičenje informacij in podatkov, učenje na pamet in ponavljanje za učiteljem, česar je v šolah na žalost še vedno preveč. Učenje namreč pomeni nadzorovanje lastnega nadzorovanja miselnih procesov, ki že vključuje to, kar imenuje Peirce raba imaginacije ali domišljije, pomeni prepoznavanje in razumevanje pravil, ki uravnavajo metanadzorovanje, izboljševanje samih pravil skladno z višjimi etičnimi standardi, kar pomeni nadzorovanje nadzorovanja samega nadzorovanja, ter uveljavljanje pravil, ki so vezana na estetske standarde. Vsak korak je lahko objekt vsakega naslednjega koraka. Zveni zapleteno, vendar naši možgani vse to delajo z veseljem, kot rečeno, in z lahkoto. K vsemu temu pa jih lahko še spodbujamo. /…/
Šolanje bi moralo biti sinonim za tako spodbujanje.
Kajti, poudarja Peirce, vsaka logična evolucija misli ni le stvar psihologije posameznika, temveč je nujnost same logike, kar pomeni, da mora biti evolucija misli vselej dialoška. V šolah torej nujno zajema učitelja in učenca. In po definiciji mora učitelj vedeti, kako skrbeti, da bo vse potekalo, kot bi moralo. Cilj učenja je namreč evolucijski: pospešiti, okrepiti, povečati, razširiti kognitivne zmožnosti. Je za tem kreativna ljubezen? Je.
Dr. DUŠAN RUTAR
