Svet je prelep

Olga Paušič

Olga Paušič, Lendavčanka, vedno polna energije, zanimiva, skrivnostna, dostopna, samozavestna, ustvarjalna, romantična, s svojim prepričanjem, z občutkom za humor in ironijo, poznavalka značajev, moja nekdanja priljubljena učiteljica in še in še … Ženska, ki ji je hkrati uspelo biti mati, prezaposlena učiteljica slovenščine in nemščine, ob vsem tem še ustvarjati, se potepati po svetu.

Leta 1995 sta s pesnikom Štefanom Huzjanom izdala zbirko Obrazi, dve leti pozneje je sledila zbirka avtobiografskih pripovedi Imejmo jih radi. Leta 1999 je izšel njen mladinski roman Junaki, 2004 zbirka Šolski štosi s številnimi odrskimi besedili za mladinske gledališke skupine. 2005 je prejela občinsko priznanje za delo v kulturi. V časniku Šolski razgledi in reviji Mentor objavlja pedagoške članke, kratko prozo in odrska besedila, nekaj besedil je prevedenih tudi v madžarščino. Njeno zadnje delo je mladinski roman Skrivnosti (2006), ki je bil na razpisu JSKD Slovenije uvrščen med pet najboljših izvirnih besedil, izdanih v samozaložbi. Veliko potuje, potopisna besedila objavlja v pomurskem Vestniku, Nedeljskem dnevniku, v revijah Svet in ljudje, Otrok in družina ter Naša žena. Je ena od glavnih urednic občinske revije Lindue. Načrtuje potopisni roman …

…V Šolskih razgledih smo brali že precej njenih člankov in potopisov. Skrajni čas je že, da Olgo Paušič nekoliko bolje spoznamo.

Predstavila sem vas tako, kot vas vidim sama. Sem morda pozabila na katero od lastnosti, ki bi jih radi poudarili? Kako vam je, kot ženski, uspelo stopiti v toliko vlog in biti v vseh uspešni?

Posamezne vloge rasejo ena iz druge, podobno kot poteka delitev celice: če si slovenist, moraš znati za šolske potrebe marsikaj napisati, tudi predstaviti občinstvu, iz tega pa samodejno zrase želja, da bi skočil čez ograje pedagoškega vrtička in pustil domišljiji prosto pot v veliki svet, zaželiš si videti kaj več od rojstnega kraja, domačega kota in sosednjih dežel … Žene te, da bi se preskusil še na drugih ustvarjalnih področjih. Možnosti je neizmerno. Ko sem pred 37 leti začela delati v šolstvu, se je zgrnilo name veliko novega: proslave, krajevne kulturne prireditve, delo v interesnih dejavnostih … Najbolj me je »zadelo«, ko so mi naložili šolsko gledališko skupino, ki je ni maral prevzeti nihče drug. Zagrizla sem se v ustvarjanje in sčasoma ugotovila, da mi je to delo všeč. Kot bi mi bilo usojeno, pisano na kožo.

Svojo uspešno pedagoško pot ste začeli kot učiteljica, to poletje pa so se za vas začele »večne počitnice«.

Prijeten občutek je, ko spoznaš, da si dosegel pomembno prelomnico! Zame je upokojitev velika reč. Podobno najbrž občuti sleherni pedagoški delavec po toliko letih dela z ljudmi, saj vse pogosteje ugotavljamo, da ni napor le delati z mladimi, temveč vse bolj sodelovanje s starši, medsebojno timsko delo, vse preveč uradniške »papirologije« in kar je podobnega. Priznam, da mi ni hudo, ker bom odslej na »večnih počitnicah«. Nič se mi ne toži po šoli in otrocih. Toliko mladih je, mnogo bolj polnih energije od mene, naj vendar delajo! Po 37 letih je za učitelja res skrajni čas, da prepusti krmilo mlajšim. Izpoješ se, postaneš »dosaden«, kot radi povedo otroci, marsikdo pregori. Mislim, da je pedagoški poklic najbolj stresen od vseh, ki jih poznam.

Kot učiteljica slovenščine in nemščine sem začela na majhni vaški šoli v Genterovcih. Iskali so nekoga za nadomeščanje med porodniško odsotnostjo slovenistke. To je bil dober začetek, kajti otrok ni bilo veliko, nisem bila vržena kar v morje živahnih rib. Po letu dni sem bila sprejeta na DOŠ I Lendava (nekoč Osnovna šola Draga Lugariča) in ostala tu vse do letošnje pomladi.

V teh letih se je v šolstvu veliko spremenilo. Šola, ki so jo obiskovali starši zdajšnjih otrok, je bila povsem drugačna. Do velike spremembe je prišlo pri avtoriteti učiteljev, sploh pri njihovi avtonomiji – ta je le navidezna, saj jo omejujejo sami zakoni in pravilniki. Drugačni so otroci, starši, družba, sistem, tudi novi načini poučevanja s svojimi prednostmi in slabostmi. Katere pozitivne in negativne spremembe ste zaznali v svoji dolgoletni učiteljski praksi? Smo na pravi poti?

Iz šole odhajam pošteno razočarana. Toliko sprememb se je zvrstilo v zadnjem času, žal večina takšnih, ki slabo vplivajo na mnoga področja življenja in dela šole. Danes je teže biti učitelj kot nekoč. Zadnja leta sem imela občutek, da sem nenehno v službi. Še ob koncih tedna sem kaj delala za šolo, sanjala o projektih, se žrla zaradi NPZ-jev, spala običajno le po pet ur, da sem zjutraj lahko zbrana sedla k računalniku in pisarila priprave po novih smernicah … Neprestano v stresu! …

… Več v ŠR!

Mag. Gabriela Zver