Pomemben pristen stik

Slovenščina za učence priseljence iz Afganistana in Sirije

To pomlad smo se v Osnovni šoli Frana S. Finžgarja Lesce spoprijeli z novim izzivom. V šolo smo vključili tri učence priseljence – otroke brez spremstva, prosilce za mednarodno zaščito. Dva sta v našo državo prišla iz Afganistana, eden iz Sirije. /…/

Šola se je z vključitvijo otrok priseljencev brez spremstva znašla pred vrsto vprašanj, ki so zadevala cel spekter njihovih potreb v novem okolju – od povsem praktično življenjskih do psihosocialnih in izobraževalnih. Veliko smo se ukvarjali z vprašanji: kako jih vključiti v šolo med šolskim letom, kako jim pomagati pri vraščanju v novo okolje, jim pomagati premagovati čustvene stiske, kakšne prilagoditve bodo potrebovali, kako se bomo sporazumevali, kako bomo ugotovili njihovo raven predznanja in še bi lahko naštevali. Vsak dan smo s timskim delom in veliko zagnanosti iskali ustrezne strokovne rešitve, jih udejanjali in skrbno opazovali, kako so se obnesle v praksi. Predvsem smo želeli, da se ti otroci pri nas počutijo varne, sprejete, razumljene in vpete v šolsko ter širšo skupnost.

Individualiziran program, prilagojen urnik

Seveda nismo pozabili na naše vzgojno-izobraževalno poslanstvo, zato smo za omenjene učence priseljence pripravili individualiziran program s prilagoditvami in prilagojen urnik. Z namenom uspešne inkluzije smo izpeljali 30-urni program učenja slovenščine. /…/

Čeprav imamo v šoli že precej pedagoških izkušenj s poučevanjem slovenščine učencev priseljencev, je bilo poučevanje teh učencev posebno zahtevna naloga. Njihov materni jezik je namreč arabski, pravzaprav perzijski. Na začetku smo se sporazumevali v angleščini, ki je bila pri dveh učencih zelo skromna. Omenjeni učenci priseljenci niso poznali latinice, kar je pomenilo, da smo morali začeti čisto na začetku – z abecedo. Obenem smo vse gradivo za učenje slovenščine pripravili sami …/…/.

Vsebina ur premišljeno izbrana

V 30-urnem programu učenja slovenščine so se fantje naučili pisati in brati velike tiskane črke ter temeljnih sporazumevalnih vzorcev za uspešno komunikacijo v šoli in vsakdanjem življenju. Vsebina ur je bila premišljeno izbrana in strukturirana. Obsegala je vse od predstavitve osebe, pogostih vljudnostnih fraz za navezovanje stikov, poimenovanja predmetov in dejavnosti v njihovem okolju, do izražanja potreb, počutja, čustev …

Pri učenju jezika se je kot zelo pomemben dejavnik izkazal pristen stik učiteljice z učenci, vzajemno spoštovanje, empatija, optimistična naravnanost in odprtost za presenečenja v odnosu. /…/

Po korakih naprej

Naši otroci priseljenci brez spremstva so (bili) za učenje slovenskega jezika različno motivirani, a vsi zelo učljivi in s posluhom za jezik. Ob koncu 30-urnega programa učenja so na preverjanju znanja, ki je obsegalo govorno, slušno in pisno razumevanje, pokazali različno stopnjo znanja in znaten napredek. Žal jim trenutno znanje slovenščine še ne omogoča, da bi samostojno sledili pouku. Intenzivno učenje jezika se nadaljuje, z majhnimi koraki pa smo vsak dan bliže skupnemu cilju.

TATJANA KOCIPER