Stres in počitnice
Rutarjeve lekcije
/…/ Kaj je stres in ali počitnice res delujejo blagodejno že samo zato, ker ni treba hoditi v šolo?
Ko govorimo o stresu, je gotovo dobro in koristno najprej opozoriti na oksidativni stres. Človekova zavest nima receptorjev zanj, zato ga dolgo časa ne prepozna; ko ljudje ugotovijo, da so pod stresom, so že dolgo časa pod stresom, kar pomeni, da storjena škoda ni majhna.
Celični metabolizem, odgovoren za oksidacijo biomolekul, ki zajemajo DNK, lipide in beljakovine, je vsekakor pomemben za čisto vsakega človeka, ne le za učitelje. Poškoduje tudi celice in te končno umrejo. Človeški organizem sicer ni od včeraj in ima na voljo vrsto obrambnih mehanizmov, za katere je poskrbela evolucija, toda oksidativna škoda lahko preraste v oksidativni stres, ki si ga ne želi nihče pri zdravi pameti.
Na tem mestu se želim osredotočiti le na en sam detajl, saj nimam na voljo več prostora.
Živimo namreč v norem kapitalističnem svetu, v katerem delavce, torej tudi učitelje, nenehno priganjajo k večji produktivnost in storilnosti. Vse to zagotovo ne zmanjšuje oksidativnega stresa, k temu pa pripomorejo tudi neprimerne molekule, ki jih dostavljajo telesu v obliki hrane.
Številni ljudje se zato priganjajo k delu tudi tedaj, ko ni treba, ko so torej počitnice, ali pa si resničnega počitka sploh ne privoščijo, ker nekje globoko v sebi verjamejo, da morajo nenehno delati in da samo tako delo nekaj šteje, drugače nisi nič vreden.
Če k takemu načinu življenja dodamo neustrezno prehrano, ki zajema veliko sladkorjev, smo že na dobri poti, da nas razglasijo za človeka pod stresom, ki potrebuje zdravljenje. In pri tem je najhuje, da se na zunaj dolgo časa ne vidi, da je človek res pod stresom. Še več: tak človek je lahko celo vzor drugim ljudem, ker pridno dela, nikoli ne počiva in ne lenari, redno telovadi in uživa tradicionalno slovensko hrano, polno nasičenih maščob, ogljikovih hidratov in soli.
In ko se človek počasi stara, se zadeva poslabšujejo. V možganih se že tako ali tako kopiči oksidativni stres, nabirajo pa se tudi oksidativno poškodovane beljakovine, enako poškodovani encimi, mnogi nevroni so že davno mrtvi, kognitivnih disfunkcij pa je vse več, ker se zmanjšujejo tudi endogene antioksidativne rezerve.
Ljudje se celo hvalijo, da berejo malo ali nič, številni so na antidepresivih in alkoholu in cigaretah, potem pa se čudijo, da število nevrodegenerativnih bolezni eksponencialno narašča, veliko pa je tudi ljudi, ki pri petdesetih preprosto padejo dol in jih samo še odnesejo na Žale.
/…/ Prav neverjetno je, kako zlahka se ljudje zaslepijo za resnično naravo stresa, skrijejo glavo v pesek in naivno verjamejo, da lahko z nekaj pridobljenimi nasveti premagujejo stresne situacije, ne da bi se enkrat samkrat poglobili v resnično naravo celičnega stresa in mehanizmov, ki izpostavljajo stresu možgane, posledično pa vse njihove kognitivne funkcije.
Pomiri se, pa bo vse v redu, si dopovedujejo. To je podobno, kot če bi vsak dan pred mastnim kosilom naročali jetrom, naj nehajo kopičiti maščobe, ker je blizu poletje in je čas za nove kopalke.
/…/ In da ne omenjam tega, kar imenujemo v kognitivni znanosti behavioral enrichment. Kaj to pomeni? Imeti ob sebi vsaj enega dobrega sogovorca ali prijatelja.
Klinične raziskave dokazujejo pomembne pozitivne kognitivne spremembe že v nekaj tednih po spremembi prehranskih in nekaterih drugih navad. In katere so?
Naj omenim le spremembe v metabolizmu, endogenem antioksidativnem sistemu in stabiliziranje celičnih struktur. Navzven se morda ne vidi prav dosti, toda saj nismo obremenjeni z zunanjim videzom in s tem, kaj porečejo sosedje, kajne?
Navsezadnje pa zmanjšana oksidacija ključnih možganskih beljakovin pripomore izboljšati kognitivne funkcije, zaradi česar človek bolje razume sebe in svet. To je pa že nekaj. Saj za to pri učenju tudi gre in učitelji so tam natanko zaradi učenja. In vsi že od nekdaj vemo, da je najbolje začeti pri sebi.
Dr. DUŠAN RUTAR
