Boštjan Videmšek in fototerapija teme

Aktualen zapis dijaka

Molčali smo, ko so vpili, klicali življenje. Vpili smo, ko so ga iskali. Dan za dnem smo opazovali zbegane oči, kako so skladno s tresočim životom preskakovale v tesnobi utesnjenosti, medtem ko smo sami s svojimi »zgolj« zavijali. Sedeli smo na toplem in bili tako strašansko in tako strašljivo brezčutni. Bojda nas je bilo strah. Ne da bi vedeli zakaj … Ne da bi želeli vedeti zakaj. Lučaj od tujega pekla, ki ga nismo želeli … priznati. Mrzko smo ga zaznavali nekje v daljavi. Kar ni in ni hotel zbledeti. Res, prekleto prestrašeni smo (bili).

Novinar je. Jasno, tudi filozof. Pa pisatelj in tekač, ultramaratonec. »Zaplotnikovski« iskalec poti. Njegov uradni naziv? Ne vem. Vseeno mi je. Uradno je izzvenelo in se nahaja nekje na obrobju dolgotrajnega spomina. Boštjan Videmšek je, ko je strnil prve misli, nepomembnost tja upravičeno pospremil.

Mirno je odgovarjal na težka vprašanja, v svojem slogu. Govoril je tekoče, na prvi pogled lahkotno. Nikakor vzneseno. A pomirjujoče. Zdi se, kot da se mu misli prepletajo spontano in neobremenjeno, svobodno in neomejeno. Vem, da ni tako. Prepričal sem se. Bral sem, mnogokrat sem bral. Vem, da je rečeno večkrat živel, podoživel, mislil in poskušal osmišljati, da mu refleksija ni pustila spati. In skozi zapisano sem živel z njim, podoživljal. /…/ Popolno novinarstvo, mar ne?

Nato sem doživel, kmalu. Pred svojim pragom. Trpko in boleče, moreče, še danes, vedno bolj. Mislil sem, da trpim. Mislil sem, da sem travmatiziran. In se hkrati vsak dan vračal v posteljo in objela me je v primež udobja. Vračal sem se na socialna omrežja in všečkal, delil, neopazno sem se sprehajal tu in tam. Pa sem mislil, da sem kakor koli stigmatiziran? Kako skeleče je spoznanje, da si privilegiran! Kako žgoče je zavedanje, da ti niti ena sama pravica ni lastna. Ne sme biti lastna. Izmaličil semlastno, ob straneh že neboleče nažrto integriteto, ko sem dognal, da je moje življenje boljše zaradi … možnosti izbire? Končno.

Šele ko se je znašel na naši šoli, sem spoznal, kako izjemno prilagodljiv je. Med dijake se je umestil hitreje in bolje kot (pre)nekateri profesorji in jih vedro utapljal v obstretu neodtujljivosti. Tako zelo blizu mu je delo z ljudmi, globoko prizadetimi, v otožno pristnem bledežu živečimi (in bežečimi). Pristopati mora brez sranja, brez lažnega pomilovanja. Skrajno naporno delo zahteva absolutno iskrenost. In izjemen angažma. Biti strogo profesionalen, poskušati biti objektiven je na dolgi rok v vsej cinični obscenosti brezuspešno. /…/

Hudo preprosto je biti človek in vendar se vse pogosteje izgubljamo v otipljivem in prijemljivem. Nikdar nismo imeli tako visokih, visoko materialnih zidov v labirintu navideznega ugodja …

Odvod. Boštjan Videmšek. Subjektivno v objektivnem. Netipičen, ne v leposlovnem ne v novinarskem kontekstu. Poročal je o praktično vseh humanitarnih katastrofah v zadnjih dveh desetletjih. Mukotrpno delo. Na GSŠRM se je prišel pogovarjat. Pogovor! Zares čudovito je poslušati. Zdi se, da naša ušesa selekcionirajo uspešneje, kot to počno iztrošene oči, slednje nikakor niso (več) okna človeka, da bi vsej molčečnosti navkljub videli najbolj oddaljena obzorja čutnih(!) bitij, marveč bolj nihajna vrata, ki nam za delček sekunde nečimrno odstirajo pogled v neskončnost in neskončno svobodo, nato pa udarijo nazaj z vso minljivostjo in nam očrtajo grandiozno panoramo. Stalno gledamo, a ne vidimo. Gledali smo preveč, videli preveč, si (podzavestno) pokorili vid in ga stisnili med podobi poniglavega otroka in ležernega, v rutino vkopanega lakaja. /…/

Poslušali smo in spraševali. Ne vem, so naša vprašanja težja? Verjamem, da je vsaka generacija posebej trajno zaznamovana s svojim časom in prostorom in se posledično razlikujejo interesi. Pa so res vprašanja mladih, vsako posamezno nudi vpogled v človeka bolj kot odgovor, najbolj neokrnjena in zahtevnejša? Vzemimo v obzir, da sem mlad in se posvetimo zadnjemu vprašanju. Morebiti res. A odgovor je tisti, ki nosi večje breme, večjo težo, kajti novinar z večjo (mednarodno) prezenco ima moč krojiti v adolescenci bolj ranljivo javno mnenje.

Pogosto se uveljavlja brezciljno žebranje. Neumno. In pogubno. Modro je nežno upravljati s pravimi(!) besedami, naj se božajoče usedejo na vse čutne centre, možgani jih bodo posrkali. Docela milo in blago. Ker subtilna resnica boli. Neskončno. Ker je ne gre vsiljevati, tako vtirajo nekateri drugi. V nasilju ni rešitve. Niti resnice.

Narahlo je Boštjan s pronicljivo resnico kreiral ozračje v učilnici za filozofijo, od koder me večkrat odnese na samo moja torišča. V lahnem drncu skorajda, povsem sledljivo, smo skozi oči … ne, tokrat v resonanci s slehernim nihajem pripovedovalčevih glasilk, poslušali pripovedovalčeve zgodbe, zgodbe tisočerih ljudi. Sprehod (beri: marš smrti) po t. i. balkanski begunski poti, vsiljene izredne razmere, humanitarna katastrofa. Orožje. Ruševine. Strah. Naš strah?

Naš strah, tisti iz zgornjega uvoda? Zares? Pred ljudmi, ki niso ničesar krivi? Nedolžni? Brez česar koli? Samoljubje nas definira ter sili v mržnjo do drugačnega. Ker ni – mi, temveč je ono. Nagnusno. Tako radi se imamo, da sovražimo tiste, ki se (v tem trenutku) pač ne morejo imeti? Ali ker (v tem trenutku) ne želijo imeti radi nas? Vsej ostudnosti navkljub se spopadamo z absurdi, ki si jih rišemo sami in jih z isto roko nemudoma ošabno razmažemo. Znova in znova. Strah nas je?!

Strah bi moral, Boštjan, véti od tebe, ko se vračaš v šolo med vbokel pogum, med inficirano neresnico in vero vanjo, med trume informiranih, od družbenih omrežij napajajočih se venečih talentov. Mnenje mladih o tem in onem nikakor ni statično, je pa, omreženo z milijoni informacij, vedno teže upogljivo. Nezavedajoč se slednjega morda marsikdo premore dovolj poguma za soočenje z množico razgretih najstnikov v družbi stoterih hormonov, jasno, ob zavedanju, kako pomembno je soustvarjanje (misli) sveže odraščajočih. In večina mladih se (nas) ne zaveda, da živi(mo) podarjeno življenje. Večina bo goreče zagovarjala lastne privilegije in male bonitete, ki utegnejo nekoč zmrzniti v hladu brezčutja.

Lahko bi bilo boleče za nekoga, ki skorajda pol življenja dobršen del leta posveča tistim, na račun katerih popolnoma neupravičeno živimo. A presenečen bi bil, če tega ne bi premislil.

Vsako vprašanje je pospremil s tišino in mu nato s kratkim molkom povzdignil veličino in pomen. Nekaj desetink ali sekund se je stopilo v drobce bežečega časa, ki je samoniklo razrešil vseprisotnost vseh obveznosti. Ni nam bilo mar. Odmev povedanega se je (raz)širil v bodočnost in srčno si želim, da bi se zvočno valovanje odbijalo od preprek prihodnosti, se uklanjalo in lomilo, da bi stoječe valovanje osvobojeno vseh oštevilčenih višjih harmonskih frekvenc izoblikovalo izmaličene obraze.

Obrazi. Kako brezobrazno so jih bili razrešeni. Slehernik je postal število, naravno, celo, pozitivno in negativno, racionalno, realno. Zelo kompleksno. Zelo imaginarno, s katerim imamo domnevno opravka le v gimnaziji in nikdar več. V gibki begotnosti se je znašel terorizirani mob v tujem okolju, na milost in nemilost prepuščen številčenju zahodnjaške drhali. "Nobene objektivnosti in gotovosti ni v znanostih," je dejal Leonardo da Vinci, "s katerimi ni mogoče povezati niti ene matematične vede, in v tistem, kar nima zveze z matematiko." Če površno odenemo trenutno begunsko dogajanje, ki je bilo najprej in najbolj snovano na številkah, v slednji rek, je imel morda prav. /…/

Množična in posamezna smrt sta postali nepresenetljivi. Posamezna zgodba je postala tako nepomembna kot posamezna snežinka. Sneži aprila. 27. aprila 2016.

S strani globalnih vremenskih sprememb, v begunstvo sili iz dneva v dan več ljudi, vrinjen sneg tako rekoč v zgodnjem poletju, je oplemenitil diabolično vročino, ki verjetno prihaja, in omilil neizprosnost pričakovanega.

To ni več zgolj osebna melodrama. Neizprosnost me bega, pa vendar si tokrat ne morem – laž –, ne želim pomagati. Dognanje, da smo imanentno medsebojno soodvisni, da je življenje (najvišja) vrednota, v katero, hote ali nehote, vtiskamo družbo, korenini v meni nepojmljivo slo po boju. Borbi, v kateri smo primorani, po Boštjanovih besedah, »nokavtirati« sami sebe. To je sicer neizmerljivo globok metafizični vplet, a kje in kdaj se bomo rodili, če se bomo rodili – morda je zato življenje najvišja vrednota –, res ni naša stvar. Pa bi morala biti, vsako sekundo, ko dihamo hlape s krvjo prepojene nafte, ko si ure in ure izpiramo dušo pod tušem, ko se vdajamo oddihujočega morja valovom, ki vdajo terjajo. /…/

A pokorili smo si, »sve će to, o, mila moja, prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš«, družbo. Družno.

Še in še smo neizprosni, to terja od nas neznosna lahkost bivanja. Neizprosni smo, ko si želimo resnice, a se ne zavedamo, kako hitro jo skujemo po svoje, ko nam je oz. ni naklonjena. Neizprosni smo, ko si želimo objektivnega poročanja, a se ne zavedamo subjektivnosti naše želje. Želimo mrtviti drugje, toda istočasno sami zorimo v okorelosti. Želimo se distancirati od (prvinskih) čustev, a, ironija sodobnosti, vodljivi smo zgolj in samo ob prisotnosti le-teh. In tedaj, v trenutkih slabosti, ki odzvanjajo v veličino, si zaslužimo rezko bičanje, udarec za udarcem, znova in znova po istem mestu, čim globlje, do srži ukradenega. Ubeg. Pristnost. Sekunde, prelivajoče se v minute, zunaj lažne sreče. Dražljaj, ki ubija nečloveško. Dozo absolutne subjektivnosti, neposredno v žilo. Gola čustva. Nično pasivizacijo.

Zaslužimo si vse, po kar se Boštjan Videmšek vrača na največja pogorišča človeških vrednot. Zaslužimo si z bolečino obteženo resnico, mi, dijaki, ki se bomo poleti v iluziji in amneziji kopali v grškem morju, se sprehajali po atenskih ulicah in se z ladjo povsem legalno in varno vozili od pristanišča do pristanišča.

Upati si trpeti v obče dobro ter trpljenje vnašati v z navideznim ugodjem prežeta življenja mladih, ni le novinarska vrlina. Bolj kot novinar se je bil vedno pripravljen angažirati kot človek. Celostna predanost človeka človeku, pa če je ta razmišljujoče bitje ali ne. Svojo gaz je utrl v trd, večkrat znova pomrznjen, slabo predelan in plazovit sneg, večplasten in necelovit. /…/

Vredno je.

Zgodbe. Nastale so zgodbe, naše in njihove. Naša. Naša je v nastajanju. Smo je vredni?

BLAŽ LIPAR, dijak

Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik