Lepo je v naši domovini biti mlad

Rutarjeve lekcije, petindvajseta

Ta napev smo prepevali kot mladi otroci socializma. Prenesite napev v današnjo sorazmerno mlado domovino in se prepričajte, kako deluje.

Film, ki si ga velja pri tem ogledati, ima naslov Testament of Youth (James Kent, 2014).

Danska je zapor. Da ne bo nesporazuma: tako je vzkliknil Hamlet. Ki je natanko vedel, zakaj je to rekel. Ali pa še bolje: vedel je Shakespeare.

Ker smo simbolna bitja, ne mislim, da je vsak empirično mlad človek mlad in da je vsak starec star. Mislim na nekaj drugega.

Mislim na neko renesančno idejo. To je ideja mladosti, ki je v resnici koncept. /…/

Biti mlad pomeni biti zmožen za odločanje za vse tisto, kar zares šteje v življenju, kar je resnično vredno. Mlad človek se ne vede kot avtomat, kot nekdo, ki mu drugi ljudje narekujejo ritem življenja, kot nekdo, ki se prilagaja in skuša postati normalen. Kdor je mlad, se odloča za to, kar je vredno, pripravljen pa je tudi vztrajati in plačati ceno za vztrajanje, če je treba. Kdor je mlad, ga 'normalnost' ravno ne zanima, pri čemer ni pomembno, koliko let ima.

Taka je starodavna lekcija: kar je vredno, je vredno samo po sebi. Mladost je zato odločanje za ideale, je voljno plačevanje cene, ki je včasih tudi izjemno visoka. Lekcija mladosti je povsem jasna: življenju se ni mogoče prilagoditi; za življenje se je treba odločati.

Pomislite na Hamleta, pomislite na Antigono. Morda se česa naučimo. Na primer tega: človekova zavest o svetu je izbira. Je učinek izbire. Ni res, da zavest izbira; odločitev se vselej zgodi nezavedno. V končnem svetu seveda ne moremo živeti vseh možnosti, zato se moramo odločati. In ko se odločimo za eno, zanemarimo vse druge. Natanko zato je tako pomembno, da se odločamo za tisto, kar je resnično vredno, ne pa za k'r neki, s čimer zanemarjamo to, kar je zares vredno. Čas zagotovo ni na naši strani.

Odločanje za to, kar je zares vredno, je bilo vselej nevarno. Vsak oblastnik je to vedel. /…/ Zakaj je tako?

Ker je na svetu veliko neenakosti, tiranje in nepravičnosti, izkoriščanja in manipuliranja, iluzij in sprenevedanja, represije in ideoloških praks, prek katerih nam skušajo prodati kot vredno tudi smeti in ničvredni ništrc.

In še pred nekaj stoletji, v sedemnajstem stoletju, so pridigarji vsak dan prepričevali ljudi, da je Bog ustvaril Zemljo in poskrbel, da na njej vlada nujen in dober red, ki je tak, da so na vrhu hierarhij kralji, princi in drugi vladarji, vsi drugi pa so pod njimi in jih morajo ubogati.

Ali povedano drugače: red mora biti, to pa pomeni, da imajo navadni ljudje bogoljubno dolžnost, da so pokorni, ubogljivi in podrejeni višjim silam.

In višje sile delujejo še danes, le da niso kozmične, saj so kapitalistične. V naši domovini tako mladost ni povezana le s pomanjkanjem delovnih mest, temveč je povezana tudi z odločanjem za ništrc …/…/. Nevarnih misli zato tako rekoč ni niti za vzorec, normalnosti je, kolikor hočete, alkohola, depresije in antidepresivov pa tudi.

Shakespeare je v tistih hierarhično urejenih in bogaboječih časih razumel poezijo kot način svobode. Danes le redki prebirajo poezijo. Podobno je tragedija od nekdaj razmišljanje o tem, kar presega človeka in ga navdihuje, ne pa tlači. Prav imajo avtorji, ki trdijo, da tragedija nima nobene zveze s psihologijo posameznikov, povezana pa je s tem, kar imenujemo družbeno in politično.

Danes so posamezniki sami zase, medtem ko je tiranija Kapitala vir zla, represije, neenakosti in krivic, za katere krivijo prav posameznike, češ da premalo delajo na sebi in se napačno odločajo.

Kreont je prepričan, da predstavlja neubogljivost največjo napako, kar jih lahko zagreši posameznik, toda prav posameznica, Antigona, mu dokaže, da je edini vir zla on sam, ker verjame, da bi morali vsi poslušati kralja in biti v njegovi bližini pokorno tiho. Kreont je star.

Antigona je deklica. Dobro ve, da obstajajo nepisani zakoni, ki so od nekdaj, medtem ko so pisani zakoni, na katere se sklicuje kralj Kreont, šele od včeraj. Tudi Evripid nam zato prek Eteokla ponudi v razmislek spoznanje, da je za kronane glave to, kar je sicer narobe, najbolj prav.

Tirani nimajo posebnih težav z vladanjem, ker jim podložniki to tudi dopuščajo. A nikoli vsi.

Živijo namreč mladi ljudje, ki bodo vselej mladi. Tudi ko bodo stari, bodo še vedno mladi. Pravzaprav se sploh ne starajo in so večni. So taki, kot je bila Antigona, ki je še danes mlada, čeprav bi bila stara kakih dva tisoč petsto let.

Dr. DUŠAN RUTAR