Izstopimo iz šablone

Komentar

Bister osemletnik je med odmorom sedel v knjižnem kotičku in vztrajno prebiral knjigo o nastanku vesolja. Ni ga motilo, da so sošolci divjali okrog njega, se prepirali, kdo je na vrsti pri družabni igri, za katero so si pravila prikrojili. Nepremično je opazoval veliko sliko vesolja in hlastal po novih informacijah, ki bodo nasitile njegov radovedni znanstveni um.

»Učiteljica, veste, ni mi čisto jasno, zakaj je gravitacija v črni luknji tako močna,« je odgovoril na moje vprašanje, ko sem ga po koncu pouka vprašala, ali je knjiga, ki jo bere, zanimiva. Nadaljeval je: »Ne zdi se mi logično, da temna snov lahko eksplodira. To bi moralo biti vidno, ali ne?«

Bi? Ne vem, nikoli se nisem spraševala česa takega, saj v svetu odraslih to ni običajno vprašanje. Običajno vprašanje je, denimo: Kaj boš danes skuhala za kosilo? Kdaj boš imela otroka? Kako odplačuješ kredit? Zakaj ne uporabljaš olivnega olja? Ali ješ probiotike? Ali ločuješ odpadke? Si videla na poročilih? Kdaj bodo razprodaje?

Za pusta se je radovednež našemil v Napoleona. Spidermani, Supermani in Elze so tekali po telovadnici in plesali, Napoleon mi je razlagal o veličini svojega imperija. Vedno je bil sam, ker »ni bil priden«. Ni se znal igrati po pravilih sošolcev, ni pobarval do črte, številk ni pisal v kvadratek, imel je težko berljivo pisavo, spuščal je črke, vedno je hitel. Na vsakih govorilnih urah so starši povedali, da ni dovolj priden, da ni natančen, da ne posluša, da je samosvoj. In kaj potem? Je to merilo, če piše v črtovje? Je merilo, če je priden? Kaj sploh pomeni – biti priden? To, da ubogaš odraslega in ga osrečuješ? Da si miren in narediš vse, kar se pričakuje od tebe?

Ko sem ga opazovala med odmori, sem se začela spraševati: Ali niso skoraj vse glavne književne osebe v klasičnih pravljicah pridne deklice, ki za nagrado dobijo može? Ali niso vsa sporočila otrokom podobna? Kakšna sporočila dobivajo otroci od nas, odraslih? Da je pomembno lepo pisati? Da moraš ubogati odrasle, ker jih to osrečuje? /…/ Ni prostora za črne luknje in za ustvarjalnost …

Med odraslimi je mnogo podobnih Napoleonov. Od malih nog čutijo, da so neprilagojeni za ta kruti svet večnih pričakovanj. Njihov svet se bori z nesmiselno logiko potrošniške družbe in pušča praznino na socialnem in duhovnem področju. Neprilagodljiv za skupnost, z motnjo pozornosti ali poseben – vse te etikete ubijajo ustvarjalnost. Potem slišim vse te plehke fraze, kako šola spodbuja ustvarjalnost in raziskovanje. Figo! Ni slikanje s temperami ustvarjalnost, nista petje in plesanje ustvarjalnost, niso ustvarjalne delavnice ustvarjalne; to so le dejavnosti, ki jih izvajamo pri pouku. Ustvarjalnost je veliko več – je dojemanje sveta, je razumevanje sočloveka in sprejemanje njegove enkratnosti, je zmožnost preseganja družbenih pričakovanj, je vpogled vase in razumevanje lastnih mehanizmov, je oblikovanje lastne integritete, je sposobnost neverbalne komunikacije, je radovednost in tista otroška ljubezen do življenja, ki nam jo rušijo s pričakovanji!

Koliko je učitelj v resnici lahko ustvarjalen? Toliko, kolikor ne pusti, da bi mu bili odvzeti njegovi integriteta in avtonomija! Kolikor je pač sposoben obiti naučene floskule o tem, kdo je priden in kaj družba pričakuje od mladega življenja …/…/. Kdaj smo se nazadnje vprašali, ali smo le pridni in poslušni ali ustvarjalni? Kdaj smo nazadnje bili hvaležni za sončne žarke in za lepoto pomladnih travnikov? /…/ Pomembna so pričakovanja družbe, pomembne so številčne ocene, statistična poročila, doprinos ur, nadomeščanja, pomemben je uspeh in to, da smo pridni. Kako bi drugače bili spoštovani in ljubljeni, če ne s pridnostjo? Razen, če ne prepoznamo lastnih stisk in dvomov, neprespanih noči in praznine v srcu, ki nam govorijo, da obstajajo drugačna merila za srečo.

Učitelj ni poklic, biti učitelj je poslanstvo. Učitelj je enkratna oseba, ki lahko zelo veliko da, a žal tudi veliko vzame. Biti učitelj je življenjska izkušnja z veliko odgovornostjo, saj dejansko vpliva na otroško življenje. Za hip izstopite iz družbene šablone, ki je vtisnjena v družbeno podobo, da bi se odrekli svoji ustvarjalnosti. Odvrzite družbene predsodke, da počitnikujete, da ste preplačani, da nimate ugleda v družbi. Negativne informacije krčijo avtonomno polje in avtoriteto. Spreglejte vse skrite namene in poiščite ustvarjalni žar v sebi. Ne gre za odvzem vrednosti poklica, gre za to, da smo sami sebi odvzeli vso ustvarjalnost – to je moč, ki jo kot učitelji imamo.

TINA PAJNIK