Nerazumljena ali nezaželena strategija izobraževanja nadarjenih?
Uvodnik
Pojem strategija običajno razumemo kot dolgoročnejši celostni načrt dejavnosti, po katerem premišljeno uresničujemo začrtane cilje. Da bi ob tem ohranjali smiselno smer prizadevanj, sledimo viziji, ki je v bistvu naša predstava o tem, kako si zamišljamo pridobitve, ko bodo cilji doseženi. Če smo, seveda, zmožni tovrstnega predvidevanja, če nam je dovolj mar in smo pripravljeni na vztrajno, nemalokrat zahtevno in precej sodelovalno delo.
Z vidika razvoja celotne družbe se zdi še posebej pomembna vizija na področju dela z nadarjenimi otroki in mladostniki. Ti namreč v zgodnjem obdobju življenja razvijajo svoje interese, delovne navade in učno kompetentnost, kar poleg sposobnosti predstavlja nujen pogoj za njihove poznejše izjemne dosežke.
Saj ne, da se v naši državi z nadarjenimi ne ukvarjamo. Prej nasprotno: imamo razmeroma bogato zgodovino dela z njimi, še posebej na področju štipendiranja in različnih tekmovanj za tiste, ki zmorejo in hočejo več. Iz vsakdanjega življenja poznamo posamezne entuziastične samoiniciativne učitelje in mentorje, ki nadarjene navdušujejo za učenje in znanje. Poleg tega na različnih koncih naše države delujejo ustanove, ki se ukvarjajo s problematiko nadarjenih: organizirajo delavnice, tabore, promovirajo prostovoljne dejavnosti, spodbujajo interese za znanstveno delo, trenirajo za športne dosežke, razvijajo umetniško izražanje … V zadnjih petnajstih letih smo tudi priča poskusu poenotenja vzgojno-izobraževalnih prizadevanj …/…/. Nenazadnje, pred dobrim mesecem dni smo na Univerzi v Ljubljani v okviru Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti na Pedagoški fakulteti UL promovirali razvoj evropske mreže za podporo nadarjenim – European Talent Support Network –, ki širom Evrope povezuje in spodbuja k bolj usmerjenim akcijam na področju spodbujanja nadarjenih. Omenjene prireditve so se udeležili raziskovalci, univerzitetni profesorji, vzgojitelji, učitelji, študenti in drugi strokovnjaki, ki so v dogodku prepoznali pomemben, celo zgodovinski korak k sodelovanju in višji kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi. Ob tej slovesnosti je bila odsotnost sicer povabljene politične javnosti pravo presenečenje. Postavlja se namreč resno vprašanje, ali so šolski politiki sploh razumeli pomen tovrstnega dogodka …/…/.. Mreža se je namreč začela razvijati zaradi prepričanosti ljudi, da je to vredno in treba narediti, na prostovoljni osnovi, z visokimi cilji ter v smislu zagotavljanja kakovostnih razmer za učenje in delo nadarjenih.
Zdi se, da politična javnost sporočila »od spodaj navzgor« ni razumela. In zdi se, da prav tako ne razume še nekaterih drugih sporočil. Med njimi zagotovo ne tega, da so nadarjeni za državo prevelikega pomena, da bi se financirali zgolj takrat, ko so na razpolago evropska sredstva. Pa da spodbujanje razvoja nadarjenih mora biti prioritetna naloga države. Da nadarjeni ne potrebujejo pomoči, temveč predvsem podporo in izzive ter da je za državo koristno, da vse tovrstne iniciative potekajo strokovno, usklajeno in transparentno ter da sledijo isti viziji. Vprašanje je tudi, ali je politična javnost razumela sporočilo o delu z nadarjenimi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji 2011, in sicer o tem, da obstajajo empirično podprte utemeljitve, ki kažejo, da je treba v sklopu znanih strokovnih dejstev in obstoječega stanja v državi čim prej ustvariti vizijo dela z nacionalnimi potenciali. Ne, zdi se, prav zares, da ni razumela …/…/.
Nenazadnje politična javnost ni razumela tudi resnega dela Medresorske strateške skupine za pripravo nacionalne strategije za delo z nadarjenimi, ki se je eno leto prostovoljno, a marljivo in visoko motivirano srečevala v prostorih MIZŠ ter v določenem časovnem okviru pripravila osnutek te prepotrebne nacionalne strategije. Zataknilo se je žal pri predstavitvi rezultatov njenega dela – od junija 2015 do februarja 2016 je namreč komisija stoično čakala, da bodo na MIZŠ uskladili termin za srečanje, na katerem bi strokovnjaki lahko prestavili izsledke svojega dela ter se začeli dogovarjati o bolj operacionalnih rešitvah. Do tega ni prišlo, saj je komisiji med tem po interpretaciji MIZŠ potekel mandat. Dobesedno. Mesec dni pozneje je sledilo posvetovalno srečanje istega MIZŠ, ki je v kratkem napovedalo objavo razpisa za nove projekte iz ESS sredstev, tudi na področju konkretnega dela z nadarjenimi.
Politična javnost torej ne razume, kar in kakor razume stroka. Zato je treba vztrajati, pojasnjevati in ne nasedati drobtinicam usmiljenja, ki imajo za namen le ohranjati status quo v smislu nadaljevanja vrtičkanja brez kakršne koli resne vizije ali pa celo zamegliti daljnosežni pogled v prihodnost.
Dr. MOJCA JURIŠEVIČ
