Kot da nas ni

Kaj pa mi

Sprašujemo se, ali so profesorji defektologije najboljša izbira za izpeljevanje dodatne strokovne pomoči glede na druge strokovne profile. Profil univerzitetnega diplomiranega pedagoga, ki naj bi bil širok, ne zajema le dela v šolski svetovalni službi, na področju učenja in poučevanja (tudi učne pomoči učencem), ne zajema le pomoči pri ustvarjanju dobre šolske kulture in ozračja, pomoči učencem pri spoznavnem, čustvenem telesnem ter socialnem razvoju, pomoči pri šolanju in poklicnem usmerjanju učencev, pri socialnoekonomskih stiskah ter razvojno analitičnega dela; ampak je univerzitetni diplomirani pedagog usposobljen tudi za vodenje zahtevnega dela v različnih dejavnostih v izobraževanju, kadrovanju, prostočasnih dejavnostih, dejavnostih dela z mladino in s starejšimi ter v kulturi.

Veliko se govori o osebah s posebnimi potrebami in prilagoditvah zanje, zato ob najmanjših težavah že vsi zahtevajo profesorja specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki naj bi bil edini kompetenten za otroke s posebnimi potrebami. Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami opredeljeni kot otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (ZUOPP, Ur. l. RS, št. 3/2007). Sprašujemo se, zakaj učitelji v svojem dodiplomskem izobraževanju ne pridobijo več strokovnega znanja za delo z otroki s posebnimi potrebami.

Nezaposljivi in nezaželeni

Dogaja se namreč, da skoraj vse odločbe kot izvajalca dodatne strokovne pomoči učencu s posebnimi potrebami navedejo specialnega pedagoga – defektologa. Tako ravnatelji na šolah iščejo za dodatno strokovno pomoč (DSP) le profesorje specialne in rehabilitacijske pedagogike ali profesorje defektologije. Profil univerzitetno diplomiranega pedagoga pa (p)ostaja nezaposljiv, nezaželen, čeprav je v prvi vrsti prav pedagog tisti, ki je kompetenten za področje učenja in poučevanja in zna svetovati ter pomagati tako učencem in staršem kot učiteljem. Menim, da bi DSP lahko kakovostno izpeljevali tudi univerzitetni diplomirani pedagogi za otroke, ki imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Prvič so usposobljeni za to delo, drugo pa je, da zdaj primanjkuje profesorjev specialne in rehabilitacijske pedagogike in tako DSP izpeljujejo tudi nekateri drugi profili, denimo diplomirani socialni delavci, ki pa niso tako dobro usposobljeni za to področje. Smiselno bi bilo, da bi odločbe, ki jih izdaja Zavod RS za šolstvo, omogočale tudi univerzitetnim diplomiranim pedagogom izvajati DSP za otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, saj so za to usposobljeni. Tako pa so na praviloma vseh odločbah, ki jih izda Zavod RS za šolstvo, kot izpeljevalci DSP navedeni specialni pedagogi – defektologi. Sicer na šole pride predhodno povpraševanje, ali lahko zagotovijo specialnega pedagoga, vendar imajo ravnatelji manjših šol manj neprijetnosti, če si »sposodijo« mobilnega profesorja defektologije, kot če bi dejali, da imajo na šoli katerega drugega primernega strokovnjaka. Ravnatelji se dobro zavedajo, da to podaljša izdajo odločbe. Poleg tega pa profila izvajalca vseh odločb za otroke s posebnimi potrebami na šoli ni mogoče tako hitro spremeniti še za nazaj, da bi tudi tam navedli kaj drugega kot specialni pedagog – defektolog. Zato ni v interesu ravnateljev, da bi si ustvarjali dodatno delo s tem, ko bi predlagali drug ustrezen strokovni profil. Istočasno pa lahko profesorji defektologije delajo tudi v šolski svetovalni službi in tako morebitni primanjkljaj ur v delovni obveznosti odlično dopolnijo.

Na pedagoge preprosto pozabljajo

Zavod RS za šolstvo večinoma izdaja odločbe za otoke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, na katerih zapiše kot izvajalca DSP defektologa. Če pogledamo, kdo je za to pristojen, ugotovimo, da strokovno mnenje podaja strokovna komisija, ki pa jo sestavljajo zdravnik specialist pediater oziroma zdravnik specialist šolske medicine, psiholog in defektolog. V komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ni univerzitetnih diplomiranih pedagogov in tako komisije v strokovnem mnenju o izpeljevalcu DSP pozabljajo, da so tudi ti usposobljen profil.

Pri integraciji gre za organizacijsko umeščanje otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole, kar pomeni, da so učenci s posebnimi potrebami fizično vpeti v večinsko populacijo in imajo posebne prilagoditve, kot so prostor, pripomočki, dodatni specialni kader. V Sloveniji bo potrebno še nekaj časa in sprememb, da bomo deležni inkluzivne šole, ko ne bo poudarek samo na zdravstveni poškodbi s funkcionalno nezmožnostjo in z vtisom funkcionalne nezmožnosti kot notranjim, objektivnim atributom posameznikove osebe in s predpostavko, da lahko edino zdravniki oziroma drugi specialisti kompetentno odločajo o tem, kaj je dobro za posameznika s posebnimi potrebami.