Gola resnica ni prav nič seksi

Žarko Petan

Misli, da je Mariborčan, čeprav v Mariboru pravzaprav nikoli ni zares bival. Ko je bil star dve leti, se je z družino preselil v Zagreb. Po končani osnovni šoli ga je oče poslal v Senj. Grozen kraj, predvsem zaradi značilne senjske burje. Z bratom Bogušem sta obiskovala tamkajšnjo gimnazijo, ki je bila pod okriljem zasebnega konvikta Palestra. A kmalu se je začela druga svetovna vojna. Gimnazijski profesor in lastnik zasebnega internata Šimatović jima je svetoval, naj se vrneta domov v Maribor. Sedla sta na vlak, a pri Ogulinu so ga bombardirali. Strahota. Vojska je bila povsod. In tam sta srečala zaskrbljeno mamo, ki jima je iz Maribora z nekaj zlatniki prihitela naproti …

Živel sem v dobrih starih časih, preživel sem po naključju

Niso se vrnili domov. Prenevarno je bilo. Odšli so v Zagreb v očetovo stanovanje. Rešili so se po naključju, ker so bili Italijani. To pa zato, ker mama sploh ni vedela, da je še zmeraj Italijanka. Izhajala je namreč iz dobre kmečke družine, doma iz Sela v Vipavski dolini …

… Ko je po drugi svetovni vojni prišel v Maribor, se je vpisal na tamkajšnjo partizansko gimnazijo. »O, gimnazijskih spominov zlepa ne zaobidem. To so bila leta potovanj, spoznanj, strahov, tisočerih zamisli, drznih upov, prigod …« pripoveduje naš priznani pisatelj in režiser. Zanimivo je bilo to, da se je slovenščine začel učiti šele takrat, ko se je vpisal v zadnji letnik prve državne gimnazije v Mariboru. Doma pa so govorili kar naš jezik, kot rad poimenuje svoj materni jezik. Mama je namreč govorila narečje iz Vipavske doline, oče pa tudi svoje. Na omenjeni gimnaziji je takrat poučeval slovenščino profesor Anton Ingolič, znani slovenski pisatelj. Seveda je Žarku Petanu učenje slovenščine sprva povzročalo kar nekaj preglavic. Saj ni imel dovolj časa, da bi jo izpilil, kot si je to želel. Profesor Ingolič mu je na maturi celo šenkal dvojko. A se je pozneje izkazalo, da se iz nekaterih porazov v življenju ne le sluti odličnost, temveč se celo rojeva …

S profesorjem in pisateljem Antonom Ingoličem sta pozneje tudi prijateljevala. Ko sta se srečala na podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada – Anton Ingolič je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado za roman Pot po nasipu, leta 1978 za življenjsko delo, Žarko Petan pa leta 1966 nagrado Prešernovega sklada – je profesor Ingolič pripomnil: »Petan, tokrat ti bom pa le povedal, kar mi leži na duši. A veš, da bi ti moral dobiti na maturi šus pri slovenščini? A ti ga nisem dal, ker si dva dobil že pred tem. Tako te je takrat jeseni čakalo opravljanje kar dveh izpitov. Ker sem to vedel, sem ti pogledal skozi prste. A še nekaj moram priznati. Imel sem dobre učence in dijake, zlasti dijakinje so krasno znale. Ti si bil pravzaprav moj najslabši učenec, a si edini med njimi postal pisatelj. In to dober pisatelj.« …

… Po študiju ekonomije se je hotel vpisati na Akademijo za gledališče, režijo, film in televizijo (AGRFT), a ni imel denarja. Zato je začel pisati odlične, udarne in aktualne filmske recenzije in prispevke o filmu. Njegov prvi zapis so objavili v Mladini, nato je pisal skoraj za vse ljubljanske časnike. A misli na študij režije ni opustil. Takrat, leta 1953, je na AGRFT-ju predaval znameniti hrvaški gledališki režiser, ravnatelj, pedagog, gledališki kritik in prevajalec Branko Gavella. Prav pri njem bi moral opravljati sprejemni izpit. Drzno se je lotil Hamleta Williama Shakespeara, predstave, ki jo je takrat režiral Branko Gavella v ljubljanski Drami. Seveda je to predstavo videl in zdela se mu je zelo čudna, a z izjemno zanimivim besedilom. Predstavo je po svoje priredil, da ne bi znameniti režiser posumil, da ga posnema ali da mu želi sporočiti, da njegovo delo ni dobro. Sploh, ker so omenjeno predstavo kritiki raztrgali. Sprejemni izpit se je končal klavrno … Več v ŠR!