Intelektualce ubijajo, mar ne?

Frank Furedi v knjigi Kam so odšli vsi intelektualci (izšla je leta 2004) opisuje svojo izkušnjo z objavo članka v britanskem dnevniku The Sunday Times, v katerem je potožil, da lahko danes študentje na britanskih univerzah uspešno zaključijo akademsko leto, ne da bi jim bilo treba v celoti prebrati vsaj eno knjigo. Čez nekaj dni je prejel jezno e-pismo osebe, ki je bila zelo visoko v hierarhiji ene izmed britanskih univerz. V njem mu je zabrusila, da je od študentov arogantno pričakovati, da bodo med univerzitetnim študijem prebirali knjige v celoti, saj naj bi za uspešen študij zadoščali zapiski, članki, poglavja iz knjig in presojnice s predavanj. Frank Furedi je na tem zasnoval obsežno kritiko univerze in prevladujočega kreditnega sistema študija ter opozoril na antiintelektualno naravnanost univerzitetnih reform v Veliki Britaniji, ki se po njegovem kaže tudi v možnosti kreditnega ovrednotenja in priznavanja neposrednih delovnih ali celo življenjskih izkušenj. Meni, da to ne briše le meje med vsakdanjim življenjem na eni strani ter trdim intelektualnim delom na drugi, ampak širi tudi polje, v katerem je institucijam dovoljeno posegati v zasebno področje.

Mislim, da bi številnim Furedijevim razmislekom pritrdili mnogi, ki smo sodelovali pri univerzitetni bolonjski prenovi v Sloveniji. Samo kot zanimivost: po navodilih za pripravo učnih načrtov, ki smo jih morali dosledno upoštevati ob snovanju novih programov, smo lahko za temeljno literaturo pri posameznem predmetu navedli največ deset enot, ob vsaki pa smo morali navesti število strani. Zanimivo bo spremljati, koliko strani literature bo moral v naslednjih letih usvojiti študent, vključen denimo v nove pedagoške študijske programe na Filozofski ali Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, da bo uspešno sklenil akademsko leto. Bojim se, da ne prav veliko, da o prebranih knjigah v celoti sploh ne govorimo.

Ob prebiranju Furedijeve knjige sem pomislila tudi na splošne gimnazije, ki se jim menda obetajo temeljite spremembe. Razlogov zanje je več, povsem mogoče pa je, da vodilo pri oblikovanju rešitev ne bo toliko večja kakovost programov in splošne izobrazbe, pač pa dejstvo, da se v gimnazije vpisuje glede na interese in zmožnosti za doseganje zahtevnih standardov znanja vse bolj heterogena populacija mladostnikov. Če bo to res temeljno izhodišče za spreminjanje gimnazijskih programov, so tudi pri nas zelo na mestu Furedijeva vprašanja o intelektualcih, branju knjig in zahtevah univerzitetnega študija. Zlasti ob dejstvu, da se lahko na Univerzo že zdaj vpisujejo tudi dijaki s poklicno maturo, ki niti ni v celoti eksterni preizkus (in ne gre misliti, da način njenega financiranja in zmanjševanje populacije brucov s tem nista povezana). Ob tem ne moremo mimo razmisleka o splošni izobrazbi, ki naj bi je bili učenci in dijaki deležni v naših splošnoizobraževalnih šolah, zlasti gimnazijah. Kakovostna splošna izobrazba bi morala biti, če nekoliko poenostavim, temelj razgledanosti in omike univerzitetno izobraženih državljanov in državljank. Samo upamo lahko, da bo ta vendarle ključno vodilo pri prenovi splošne gimnazije in da bodo v njej, poleg drugih področij, vidnejše mesto kot zdaj dobile tudi likovna in glasbena umetnost ter filozofija.

Ker se še dobro spomnim, kako se je odzvala javnost na umeščanje likovne in glasbene vzgoje v predmetnik osnovne šole, je vsaj zame še danes nerazumljivo, kako neodzivna je bila ta ista javnost, ko je bilo v obvezni program prenovljenega predmetnika štiriletne splošne gimnazije (prenovo je vodila dr. Darja Piciga) umeščenih vsega uro in pol likovne umetnosti ter uro in pol glasbene umetnosti na teden v enem samem letniku ter po 18 ur s tema področjema povezanih obveznih izbirnih vsebin. S tako neznatno količino ur dijakov preprosto ni mogoče naučiti »abecede« likovne in glasbene umetnosti oz. osnov (s)poznavanja in s tem doživljanja umetniških del, četudi si večina profesoric in profesorjev za to zelo prizadeva – podobno, kot je nemogoče, da bi dijake v letu dni in z dvema urama filozofije na teden opremili z osnovami za vstop v svet filozofskega razmisleka in civilizacijske misli. Posredovanje takšnega splošnoizobraževalnega znanja, ki šele vzbudi interes za branje, analizo in doživljanje umetniških, filozofskih, družboslovnih in drugih del, je brez dvoma naloga splošne gimnazije. Zato resnično upam, da bodo omenjeni trije predmeti ob prenovi gimnazijskih programov deležni enake obravnave kot drugi, da bi ne imeli ponovno opraviti z rešitvami, ki bi jim zagotavljale le nedopustno malo ur v obveznem programu. Ali nemara celo z rešitvami, ki bi denimo filozofijo iz obveznega predmeta spremenile v izbirnega. Če bi se uresničile opisane bojazni, bomo namreč lahko še tako odpirali univerzitetne študije, doktorske programe, imeli celo visoko specializirane strokovnjake na posameznih področjih, a jih bo večina daleč od omikanih, splošno razgledanih intelektualcev, ki v letu dni preberejo tudi kakšno leposlovno, družboslovno ali humanistično knjigo, ne glede na to, kje so diplomirali ali doktorirali.