Dragi Jerumen!

Pismo Hieronimu Sofoniju Evzebiju

Ne zameri, da sem tvoje ime poslovenila, kot bi si pravkar zavezovala gojzarje ob oni lepi cerkvici v pobočju Nanosa. Romati k Jerumnu zveni dovolj domače, da sem zbrala pogum za tole pismo. Tvoj kolega Miklavž je zasut z otroškimi željami, zato sem pomislila nate, ki si pred poldrugim tisočletjem prevajal in prirejal svetopisemska besedila, ob tem pa ognjevito pisal in polemiziral, kar ti je naposled nakopalo patronat nad učiteljskim cehom. Ob vseh divjih svetopisemskih zgodbah, ki si jih prevedel in komentiral, je kaj verjetno, da ti za moje učiteljske marnje zmanjka potrpljenja, a poskusi vztrajati do konca.

Na tihem upam na priporočilo lepe vdove Judite. Njeno zgodbo si, kot praviš, prevajal v naglici, a si ob tem rodovom prevajalcev dal vedeti, da je bolje kot prevajati besedo za besedo, ujeti pravi smisel. Zgodba, kot je ta, je tega vredna. Omamna in ozaljšana Judita je sovražnemu vojskovodji Holofernu vzbudila upanje, da je v njegov šotor prišla na vroč zmenek. Po njenem odhodu so bili sovražniki prikrajšani ne le za glavo svojega vojskovodje, ki jo je Judita lastnoročno odsekala, ampak tudi za mrežo proti komarjem. /…/ Gotovo si se muzal, Jerumen, ko si prevajal: »Gospod, vladar vsega, jih je ukanil z žensko roko.«

Juditine drznosti ne premorem; sem le učiteljica v kraju, v katerem se še železnica konča, in bolje kot z mečem rokujem z besedami. Pred leti sem, čeprav povprečno omamna in ozaljšana, stanovskega ministra zmamila na neformalen poznopopoldanski klepet ob kavi. Iz torbice sem po vzoru velikega Houdinija čarala zapiske, izpiske in razpredelnice. Rezultat pogovora je bila popravljena vrstica v pravilniku o šolskem redu. Majhna vrstica za ministra, velik učinek na slovenske dijake. Ne izdam, katera vrstica je zagrenila »ministrov bonus za špricanje«, ker jo bo kak permisivec poskusil de-denacionalizirati. Verjetno brez uspeha, ker ima zdajšnja šolska ministrica globlje skrbi od zaščite scrkljanih najstnikov. Zakaj o svojih žuljih ne pišem ministrici, sprašuješ? /…/.

Da razsipam besede kot kaka klepetava rimska vdova, praviš. Oprosti, moj namen je bil le opozoriti, da današnje judite delujemo drugače kot starozavezne. Jerumen, kaj, ko bi se manj jezil in več jedel? /…/ Tvoje kosti, stari prijatelj. Saj veš, da sem jim prepevala? Pri Mariji Snežni v Rimu. Sem hotela zapeti tisto lepo slovensko »tam koščice čakajo na trobento angelsko«, pa … /…/

Zdaj prehajam na svoje učiteljske žulje.

Prvi in drugi žulj. Zelo na kratko o realnem in nerealnem delu. Reci kako dobro besedo za učitelje pri zavetniku realnega sektorja. Če ga ni, reci Vrhovnemu, naj Realnikom osebno razsvetli pamet. Da njihovih reaktorjev, vijakov in kapitalskih presežkov v stotih odtenkih črne ne bi bilo brez šole, pa naj se še tako zmrdujejo nad nami. In, prosim, namigni ravnateljem, naj učiteljem beležijo delovni čas, kakor se jim zdi najbolj prav, le o vnaprejšnjem »minusu ur« naj ne govorijo. Mene, večno piflarko, bi ubilo, če bi mi šef ob tričetrt na september pomolil pred nos nekaj sto ur karmičnega dolga, ki si ga je izmislil, da bi me držal v šahu. /…/.

Tretji in četrti žulj. Staranje učiteljske populacije. Zaposlitev mladega učitelja, ki je ob tem še kak nebodigatreba z več talenti, je komaj mogoča. /…/ Jerumen, ni kaj, za peto stoletje si bil res kaveljc, saj si migal še po sedemdesetem. Vzemi torej v svoje varstvo stare učiteljske kripe, tiste, ki poučujemo že kaka tri desetletja in moramo »držati kredo in vodo« vsaj še nadaljnjih deset let. Res si želim, da bi moji možgani in telo zmogli izzive, ki mi jih bodo frcali pred um prihodnji najstniki. Mi priporočaš kako asketsko dieto, ki mi bo preprečila drsanje v učilnico ob hoduljici ter silovito naprezanje spomina ob dilemi, ali je tri na dva isto kot dva na tri? /…/. Zadoščalo bi že, da se stari, bolj izkušeni učitelji postopno in mentorsko umikamo mlajšim, bolj svežim kolegom. Daj no, Jerumen, potrudi se za nas.

Praviš, da naj preidem k bistvu, sicer boš odložil svoje zavetniške insignije in se vrnil med prepirljive menihe pri Alepu, od koder si pobegnil. Ne hodi v Sirijo, Jerumen. Tam ni prostora za vzkipljivce kot si ti. Tam ni prostora za nikogar več.

Peti žulj. Neslovenci v slovenskih šolah. Priseljenci in mimoseljenci. Na moji šoli imamo že tretje leto multi-kulti oddelek, v katerem si šolske klopi in malico deli od šest do enajst narodnosti hkrati. Albanščina se prepleta s kitajščino, ta z arabščino, vse tri pa s pomočjo angleščine in srbsko-hrvaško-bošnjaške melodike postopno prehajajo v slovenščino. Muslimanski dvojčici sta obdržali naglavni ruti, ki bi jima ju kdo najraje »strgal dol«. Ta kdo ni bil otrok; naši dijaki so se glasno zavzeli za spoštovanje kulture in svobode, ki ne posegata v kulturo in svobodo drugih. Jerumen, ne vračaj se v svojo puščavniško votlino. Alep je od včeraj v Sloveniji. Morda nas veliki učitelj tvojega kova izbeza iz votlin naših strahov.

Hieronim Jerumen Jerko Girolamo Jeronim, zavetnik Dalmacije, učenjakov, učiteljev, študentov, učencev, prevajalcev in asketov, univerz in znanstvenih ustanov, vse najboljše. Zadnjega septembra goduješ, mi učitelji pa praznujemo pet dni za teboj, dan po svetovnem dnevu živali. Ljubko.

MARTA ZABRET