Žvečila bi kislice. Kaj pa ti?

Uvodnik

Veš, Ana,

če bi znala in predvsem, če bi si upala izstopiti iz tirnic vsakdanjega življenja, če bi seveda bila pogumna dovolj, če bi mi zadostovala kruh in mleko, če bi znala živeti brez vsemogoče krame, …/…/,

torej, veš, Ana, če bi si drznila zaokreniti tirnice življenja tako, kot se mi nekaj svetlih preblisknih trenutkov na leto zdi, da bi jih naj predihavala, ker ne diham po svoje, ker ne mislim po svoje, ker ne ravnam po svoje, ker nisem svoja, ker hodim po tirih, ki jih nisem utirila jaz, ker mislim, da moram hoditi po njih, če hočem živeti, biti, iti, utripati z drugimi, z družbo, le s seboj ne,

no, torej, Ana, če bi si drznila imeti svoje tire, ker bi me nekam vodili, čeprav v puščavsko, nelogično, samotarsko, »nenormalno«, nesodobno bivanje, ki bi pa bilo MOJE bivanje, ker bi moja bit bivala takšno bivanje, za kakršno je pravzaprav bila spočeta, pa je morala lastne, primarne, prvinske atome zatajiti, utišati krike in klice, jek in bes, tudi gnus, ker je morala sklonjena vzkliti in živeti v utečenih, normalnih, vsesplošnih tirnicah,

torej veš, Ana, če bi si upala biti JAZ in če ne bi …/…/,

torej, če bi res lahko vse to odmislila, bi se preselila v pozabljeno kočico na onem haloškem hribčku, ki mi jo neka ostarela ženička vztrajno poklanja in poklanja, bi gledala oblake in žvečila kislice in se le spominjala tirov a la medsebojni odnosi, služba, poslušanje poročil, branje osmrtnic in črne kronike, obveznih obiskov določenih prireditev, obiskov sorodnikov, denarnih naložb itd.,

veš, Ana, kak' si ti srečna, da …/…/.

SONJA VOTOLEN