Vse za ljubi kruhek

O slovenski izobraževalni piramidi

Lepe besede. Vsaka civilizirana družba si prizadeva stopnjo izobraženosti prebivalstva dvigniti na kolikor je mogoče visoko raven. V tem najbrž vidi blagostanje duha in telesa ter trdne obete za razvoj države in družbe. Toda vsaka družba temelji predvsem na delu in materialnih ali duhovnih dobrinah, ki jih z delom ustvarja in je mogoče od njih živeti. Res je, da je industrijska družba čedalje bolj visoko tehnološka in da povprečen delavec potrebuje nekoliko več znanja kot nekoč. Seveda gre pričakovati rahel porast višje izobraženih ljudi. Toda stanje izobraževanja pri nas je na tem področju že kaotično. 

V Sloveniji se rojeva manj otrok kot nekoč. Od približno 30.000 na leto v šestdesetih in sedemdesetih letih sledi relativno hitro upadanje na 22.360 v letu 1990 (zdajšnja generacija brucev). V zadnjem desetletju je rojstev že manj kot 20.000 na leto (najmanj leta 2003, in sicer 17.300 otrok, leta 2008 pa spet skoraj 20.000). V naslednjih desetih letih bo v sekundarno in terciarno izobraževanje vpisano za približno 250 otrok na leto manj. To je dejstvo, ki ga najbrž morajo upoštevati vse sfere izobraževalnega sistema v Sloveniji (Vir: Statistični urad RS). Vrtci in osnovne šole so se z upadom generacij že spoprijele, srednje se počasi začenjajo »trezniti«. Kaj pa terciarno izobraževanje?

Od treh dva modrujeta, eden dela

Kako je ta del izobraževalnega sistem pripravljen na to dejstvo? Več kot odlično (!), saj naše visoko- in višješolske izobraževalne ustanove za prihajajoče študijsko leto ponujajo nekaj več kot 29.000 (!) prostih študijskih mest za kandidate, ki se želijo vpisati. Število dejansko prijavljenih kandidatov je v tem študijskem letu približno 23.500, kar je nekako tisoč več kot se jih je rodilo leta 1990 in so letos (predvidoma) končali sekundarno izobraževanje. Začudeni? Jaz sem!

Vemo, da med študijem nekaj kandidatov »odpade«, pa tudi da se nekateri najbrž vpisujejo le zaradi sive ekonomije. Po količini »študentskega dela« smo verjetno svetovni rekorderji. Vendarle nadaljujmo in poglejmo, kako je s tistimi, ki študirajo, torej z diplomanti.

Lani je diplomiralo približno 11.800 diplomantov visokih šol ter 3.500 diplomantov višjih (Vir: Statistični urad RS). Število je primerljivo s številom vseh živorojenih otrok v letu 2003! Najdejo se tudi drugačne, celo nekoliko višje številke (17.200, Vir:http://www.mojevro.si/245481/Lani_diplomiralo_ve%E8_%BEensk_kot_mo%B9kih , pa tudi http://www.evropavspletu.si/univerza_diploma_magisterij,452,3353,1.html). Ocenjujem, da gre pretežno za generacijo, rojeno v letih okrog 1985, ko smo imeli v Sloveniji približno 26.000 otrok na leto.

Primerjajmo zdajšnje stanje s stanjem iz leta 2000 (Vir: http://24ur.com/novice/slovenija/stevilo-diplomantov-narasca-2.html), ko smo imeli približno 10.500 diplomantov na leto. Če štejemo, da je imel tipični diplomant 23 let, lahko sodimo, da gre za generacijo, rojeno leta 1977. Takrat smo imeli v Sloveniji približno 30.000 otrok na leto.

Po omenjenem članku je mogoče soditi, da je bilo v Sloveniji leta 1990 približno 6.500 diplomantov na leto. Če gre za generacijo iz leta 1967, ko smo imeli v Sloveniji 30.000 rojstev na leto, smo v teh letih pridelali enega diplomanta na pet otrok (grobo povedano: eden »modruje«, štirje delajo – tudi zanj) …

… Kam to vodi?

Od dela umazana roka ni umazana

Še vedno se sliši, da je slovenski terciarni izobraževalni sistem izrazito »podhranjen« ter da je nujno ustanavljati nove fakultete, celo univerze! Kdo bo pa študiral na njih? Že več kot dve desetletji poučujem na gimnaziji in vem, da terciarni sistem naravnost »golta« prav vse, kar se je pripravljeno vpisati. Se morda še spomnite sošolcev, s katerimi ste se vpisali v gimnazijo tam v sedemdesetih in osemdesetih letih? Povejte, koliko jih je končalo osnovno šolo z dvojko iz matematike, slovenščine ali tujega jezika? Nobeden? Kaj boste dejali, če vam povem, da se zdaj lahko (in tudi se!) vpišejo v gimnazijske programe tudi učenci, ki imajo v osnovni šoli popravne izpite iz omenjenih, po splošnem mnenju temeljnih predmetov? Dejstvo je preverjeno – lahko vam navedem celo imena šol, ki vpisujejo take dijake – saj jih morajo, ker se borijo »za ljubi kruhek«. Služba je pa le služba. In po istem načelu seveda poskrbijo za nemoralno prepustnost dijakov do mature. Maturitetni izpit je tak, da odreže le majhen rep na levem koncu Gaussove krivulje – in tako se lahko praktično vsa generacija prestavi na študije. Pa mi povejte, kakšna je kakovost študija ljudi, ki so že osnovno šolo končali milo rečeno kot »povprečneži«? Ne razumite me napak – doma sem iz vasi in mi fizično delo še zdaleč ni tuje. Dobro vem, da je v življenju kopica opravil, celo poklicev, ki niso spektakularni in morda tudi ne najbolj cenjeni, jih je pa treba opraviti. In tisti, ki jih opravlja, si zasluži vse človeško dostojanstvo in spoštovanje. Od dela umazana roka ni umazana, smo dejali nekoč …

… Hordam diplomirancev težje delo ne diši

Število delovnih viz, izdanih za tujce, ki so pripravljeni opravljati težja fizična dela: 82.500 v letu 2008 – to je približno dvakrat več kot leto prej (vir: Teletekst RTV SLO, dne 26. 6. 2009). To je skoraj toliko kot oseb, ki so v Sloveniji ta hip brez zaposlitve. (Vir: http://www.seebiz.eu/si/makroekonomija/slovenija/stopa-nezaposlenosti-u-travnju-narasla-na-8,8%25,48410.html ter http://www.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp). Več kot očitno je v Sloveniji dela dovolj, le da »hordam« diplomirancev težja dela ne dišijo. (Mimogrede: Kdaj ste med gradbinci na cesti ali stavbišču nazadnje videli slovensko govorečega delavca?) Nekako so se pretolkli skozi takšne in drugačne šole, zdaj pa pričakujejo službo (ne ravno »delo«, se razume), pisarno, fikus, računalnik, tajnico in seveda dobro plačo. Ideal uspeha mladega človeka je menedžersko »ožemanje« delavcev do stopnje razčlovečenja. Toda, pazite. Ko človek nima več ničesar izgubiti, si vzame vse. Saj veste, o čem govorim …

Narobe svet

Naj sklenem: Vedno sem si domišljal, da je dober šolski sistem zamišljen kot nekakšna piramida. Vseobsegajoči temelj (vrtec, vsekakor osnovna šola) je za vse, nato gre morda nekaj malega manj otrok v sekundarno izobraževanje – od tega morda največ polovica v gimnazije, sledi terciarno z ustreznim deležem dijakov – morda tretjina vseh, sledi seveda vrh, in sicer kot podiplomsko izobraževanje z izrazito ostjo potencialnih akademikov. Stanje je popolnoma drugačno. Slovenski izobraževalni sistem pričakuje (celo ima) v terciarnem delu opazno večjo širino od širine temeljev izobraževalnega sistema in videti je, da se bo v prihodnjih letih to nesorazmerje še povečevalo! Takšne zgradbe, veste, so zelo nestabilne in se prej ko slej hitro zrušijo …

Kako je mogoče v terciarno izobraževanje vpisati več študentov, kot imamo otrok, rojenih pred 18 ali 19 leti? In kakšna je družba, ki se na tako stanje ne odziva? Ali se ljudje, ki nas vodijo, tu zapisanih dejstev in tozadevne problematike sploh zavedajo?

Ali pa morda obstajajo drugačna dejstva, ki jih ne poznam, in je zato moje razmišljanje povsem napačno? Če je tako, se opravičujem, da sem vam kratil čas.

Če pa ni tako …