Za vse, za oceno

Ponovno in še vedno NPZ

Velikokrat me kakšna kolegica vpraša: »Se res še nisi naveličala?« Naveličala vedno ene in iste pesmi, vedno enega in istega ponavljanja, opozarjanja na pomanjkljivosti, predlaganja izboljšav. Kaj ji odgovoriti? Ja, sem se! Naveličana sem in utrujena. Ne vem, kolikič že bom ponovila eno in isto. Pristojni pa – nič. Ne glede na to, koliko glav se je tam že zamenjalo, gluhi so za vse. Sicer pa, saj res, – kdo pa vendar sem jaz!? Večina (in tudi sama) me opredeli kot naivno idealistko. Naivno zato, ker verjamem prijazni besedi, ker verjamem, da so ljudje dobronamerni, ker želim verjeti, da si vsi želimo dobro. Idealistka pa … No ja, tega mi pa verjetno niti pojasnjevati ni treba, saj se bo vse pojasnilo v nadaljevanju tega prispevka.

NPZ. V mesecu maju môra za šole in učitelje, logističen zalogaj in kolaps običajnega šolskega življenja tudi za tiste, ki se jih NPZ ne tiče, že prej pa za ministrstvo in (verjetno) RIC ter permanentno sredstvo izsiljevanja za Sviz. Sploh ne vem, kje začeti. Toliko dela, priprav, papirjev, sestankov, nenazadnje tudi denarja – za kaj? Za povratno informacijo, ki večine sploh zanima ne. Za analize. Analiza z učenci, analiza rezultatov na šoli, analiza RIC-a … Sprotne izboljšave, ki jih učitelji vnašajo v svoje delo, so učinkovite le toliko, da se naslednje leto pokaže pomanjkljivost na drugem področju. Učence in starše pa zanimajo le odstotki (še ti v res majhni meri), druga pa … Statistično poročilo Rica za preteklo šolsko leto je dolgo 567 strani. Komu je namenjeno?

Sem ZA

Če za začetek opredelim svoje stališče: NPZ – da! Malce drugače, kot je zdaj, ampak ja. Še več! NPZ tudi v 3. razred! Toda in predvsem ob poenostavljeni izpeljavi. NPZ, kakršno koli je že, je (lahko) kakovostna povratna informacija: učitelju o njegovem delu, učencu o njegovem znanju, šoli o njeni »politiki«. V primerjavi z drugimi. To je pravzaprav tisto, kar želimo, kajne? Primerjave! Tudi sama velikokrat ponosno povem, da so moji učenci vedno tam nekje med 8 in 14 odstotki nad republiškim povprečjem. In kaj je narobe s tem? Po moje nič. Je priznanje meni, da delam dobro in priznanje mojim učencem in njihovemu znanju. In ne glede na zakonsko določilo, da se rezultati NPZ-jev ne smejo uporabljati za razvrščanje šol, smo vsi z veseljem pograbili lestvico Alme Mater Europeae, če …/…/.

Praktiki sicer velikokrat opozarjamo na vsebinske pomanjkljivosti NPZ-jev. Predolgi, prezahtevni, predolga besedila za bralno slabo pismene učence, naloge, katerih vsebine še niso bile obravnavane … Četudi so »slabi«, so enako slabi za vse. Iz tega sledi, da so vseeno nek pokazatelj. Mogoče, toda res le mogoče, je razkorak med NPZ-jem in mnenjem praktikov posledica učiteljevih znižanih pričakovanj in še vedno prevladujočega načina pouka, ki gradi na vsebinah in ne na ciljih in kompetencah. /…/.

Skrajnosti

Eden večjih problemov NPZ-jev je hiperreguliranost izpeljave. Vse skupaj je šlo tako daleč, da »dežurni učitelj spremlja učenca na stranišče«. Lepo vas prosim! 15-letnika naj spremljam na stranišče? Kaj hitro bi se lahko znašla na kakšni naslovnici ali spletu. Skrajni absurdi, da se zagotovi relevantnost. Nehote se vsili primerjava: vsako pisno ocenjevanje znanja se izvaja za vse učence hkrati, brez predpisanega sedežnega reda, brez šifer, izoliranih prostorov za učence s posebnimi potrebami, brez spremstva na WC, brez zapisnikov, izjav o varovanju podatkov, potrdil o prejemu gradiva, dodatnih listov in kartončkov z navodili za učence s posebnimi potrebami (1. Bodi pozoren na veliko začetnico. 2. Bodi pozoren na piko na koncu povedi. 3. Bodi pozoren na vejice.). In prav tako preverjajo le del standardov. Pa se opravijo vsaj tri vsako leto pri vsakem predmetu brez vsega nepotrebnega pompa. In na koncu dobi učenec oceno, ki je pomembna! Dosežki NPZ-ja pa se ne upoštevajo nikjer, izpisani so na posebnem listu, nenehno poudarjanje, da je to »le« preverjanje, pa mu jemlje še tisti del kredibilnosti, ki bi ga ob tako regulirani izpeljavi sicer lahko imel. Tako pa se učenci smejejo vsej tej farsi, oddajajo na pol prazne pole, porisane z rožicami, srčki ali (neprimernimi) opazkami …/…/.

Za oceno v redovalnici

In smo že pri »krivdi« učiteljev, ki ne znamo motivirati učencev, da bi resno in odgovorno reševali NPZ-je. Da je to povratna informacija o njihovem znanju v primerjavi z republiškim povprečjem? Pha! Koga pa to zanima!? Učence zanima le, če je za oceno. Zato je rešitev pravzaprav preprosta: naj bo NPZ za oceno. Zadnja pisna ocena predmeta v šolskem letu. Se vpiše v redovalnico in vpliva na končno oceno. Prepričana sem, da bi bili rezultati drugačni. In ne glede na to, da NPZ ni običajen test, mu pravzaprav nihče ne bi oporekal, saj bi bil enak za vse. /…/

V polovici držav v Evropi dosežki nacionalnega preverjanja znanja vplivajo na učenčevo nadaljnje izobraževanje, pogosto pa se tudi ocene zaključijo tako, da jih učitelji obtežijo z zunanjo oceno. V polovici držav članic OECD in partnerskih državah se šola konča s centraliziranim zunanjim izpitom. In znanje teh učencev je boljše od znanja učencev, ki imajo le interne zaključke – tako kažejo raziskave. Kaj nas torej ovira pri spremembah?

O internih ocenah so napisane že cele ekspertize: previsoke so, neobjektivne, priviligirajo učence z boljšim socialno-ekonomskim statusom in deklice. Analize NPZ-jev kažejo še, da na področju učencev s posebnimi potrebami tudi nekaj ni v redu. Ne le, da se njihovo število enormno povečuje; kljub sistemsko urejeni dodatni učni pomoči, individualizaciji in prilagoditvam njihovi dosežki bistveno zaostajajo za dosežki vrstnikov. Vse analize tudi kažejo, da interno ocenjevanje v Sloveniji ni dobro. Torej ga regulirajmo z zunanjim. Zakaj ne vsako leto? /…/. Zakaj torej po desetih letih negodovanja nihče ničesar ne ukrene?

Tako naj bo in pika

V šolstvu najbolj potrebujemo red. Pretirana demokracija prinaša le sto različnih mnenj od sto vprašanih. To ne vodi nikamor. Če znamo nek ukrep utemeljiti, nikar ne sprašujte, ali ja ali ne in če ja, kdaj ja, in če ne, kdaj ne. Biti mora preprosto »de facto« in to je to. Veliko je povratnih informacij, ki bi nas morale nekaj naučiti, ugotovitve bi morale vplivati na spremembe. Na spremembe učnih načrtov, načinov poučevanja, preverjanja, ocenjevanja. In kot vsako leto do zdaj tudi letos le ugotavljamo izjemno nesorazmerno velik input za minimalen output. Koliko časa še?

JOŽICA FRIGELJ