Kritično o kritičnem mišljenju

Rutarjeve lekcije

Neoliberalni žargon je do vrha napolnjen z različicami izraza luč na koncu tunela, v katere naj bi ljudje slepo zaupali in naivno verjeli. Prav zabavno je zato spremljati njegove rabe, saj so vse različice po vrsti simptomatične, simptomi pa so, kot vemo, prave šifre za resno intelektualno delo in celo za kritično razmišljanje, ki ga uvajajo tudi v šole kot šolski predmet, kar je sicer sprto že z zdravo pametjo, pa to vendar nemoteno delajo, namesto da bi kritično mislili. Kaj se torej dogaja?

Namesto preprostega razmišljanja o objektivnem stanju sveta, v katerem živimo, in o njegovih kontradikcijah, nam nenehno ponujajo novorek, kot bi se bali natanko takega razmišljanja, kot bi hoteli sporočiti, da je svet enovit, harmoničen in lep. Ustvarjajo vzporedno vesolje, v katerem naj bi bili vsi ljudje srečni, kritični in zadovoljni, zato vztrajajo pri novoreku, s katerim opisujejo ljudi, ki neprestano delajo na sebi, so poceni delovna sila, so zadovoljni z dobrinami in uživajo v blagostanju neoliberalnega sveta, ki nenehno raste in se širi čez vse meje.

Moja lekcija je ravno nasprotna. Iz vsakdanjega življenja dobro vemo, da se ne moremo zaljubiti v drugega človeka, če se za to odločimo. Ne moremo se zaljubiti na ukaz, če lahko tako rečem. /…/.

Odgovor na vprašanje nam ponuja psihoanaliza. Kaj pa je analiza drugega kot diskurz, v katerem nas zanima resnica pacientovega trpljenja? In kaj je resnica drugega, če ni ostra zareza v vsakdanjem hedonizmu? Čisto na koncu vsi tudi zelo dobro vemo, da je resnica osvobajajoča. Ne morejo nas namreč osvobajati tablete, alkohol, cigarete, iluzije, fikcije, ne more nas osvobajati novorek, žargon, pa če je še tako mil in lepo zveni.

Raziskovanje resnice družbenega življenja, kajti trpljenje posameznika ni ločeno od nje, saj ne živi na Luni, je vselej zahtevno, naporno in pesimistično. /…/.

Prav ljubezen, denimo filozofija kot ljubezen do razmišljanja in spoznavanja ali psihoanaliza kot ljubezen do resnice pacientovega trpljenja, je nujno vezana na spoznavanje resnice: o sebi, o drugih ljudeh, o družbi, o samem neoliberalnem kapitalizmu. Šele brezkompromisno soočanje z resnico nas lahko osvobodi in naredi prijaznejše, bolj srčne, solidarne, etične in pogumne. Šele po takem soočenju smo mirnejši, saj nam ni več treba verjeti v nore iluzije in se pretvarjati, kako čudovite so.

Vsako resno razmišljanje je že kritično. Ne potrebujemo kritičnega razmišljanja v obliki šolskega predmeta, saj zadošča šola kot kraj, kjer mislimo. /…/.

V šolah, kakršne poznamo, seveda ne mislimo. Tam se večinoma učimo na pamet in ponavljamo za učitelji, kot da je svet enovit, harmoničen in lep. Razmišljanje je čisto nekaj drugega kot ponavljanje; in resnica ni iz registra znanja, saj je vselej nekaj novega.

V teh krajih boste kljub navideznemu kritičnemu mišljenju v šolah zaman iskali razmišljanje o katastrofalnih podnebnih spremembah, ki spreminjajo naša življenja na slabše in še bolj jih bodo. /…/. Navidezni optimizem oblikovalcev javnih mnenj je neprimerno nevarnejši od pesimizma teoretikov, kajti prvi je abstrakten, drugi pa konkreten v strogem Heglovem pomenu besede.

Najprej bi zato morali razumeti kapitalizem, saj je naša realnost. In razumeti ga ne moremo, če smo pripravljeni verjeti novoreku. Lepe zgodbe o kapitalizmu in demokraciji, globalnem blagostanju, gospodarski rasti, dvigovanju BDP-ja, družbah znanja, vseživljenjskem učenju, kompetencah, poklicnih kvalifikacijah, osebnostni rasti ne morejo nadomestiti kritičnega razmišljanja o resnici takih zgodb, ki ne nastajajo po naključju.

Kapitalizma ne opisujejo lepe zgodbe, temveč ga opisujejo resnične zgodbe. Med njimi je nepremostljiva razlika. V kapitalizem danes tako sodijo zlasti: zgodbe o poceni delovni sili v Aziji, Afriki in drugje; zgodbe o suženjski delovni sili; zgodbe o korporativnem nasilju nad delavci; zgodbe o podnebnih spremembah, zgodbe o predatorskih bankah in finančnih konglomeratih, ki upravljajo z našim denarjem, pa nimamo pojma, kaj zares delajo z njim; zgodbe o Kongu, Ukrajini, Siriji, Palestini, Bangladešu, Tibetu; zgodbe o beguncih iz Afrike, ki si obetajo boljše življenje v Evropi, pa številni prej utonejo v Sredozemskem morju; zgodbe o spolnem nasilju nad ženskami; zgodbe o elitah in njihovem bajnem premoženju; zgodbe o biznisu in o sistemu, ki …/…/.

Vse to so zgodbe o svetu, kakršen je v resnici, ne o svetu, v kakršnega bi radi verjeli in kakršnega opisujejo piarovci. Korporacije namreč niso naši prijatelji, kot poudarja Joel Bakan v knjigi z naslovom The Corporation: The Pathological Pursuit of Profit and Power. Zgodbe o njih so sicer prijazne in pravljične, toda prav zato potrebujemo kritično misel, ki nam pove, da so take natanko zato, ker smo za korporacije zgolj človeški viri profita, ki ga hočejo izkoristiti in nagrmaditi v svojih rokah. To ni znanstvena fantastika, to je resnica sveta, v katerem živimo.

Lahko se še naprej pretvarjamo in se v varnih okoljih igramo kritično mišljenje, lahko pa zares mislimo. /…/.

Dr. DUŠAN RUTAR