Vztrajno neumorne
Uglašeno
Kar samo po sebi umevno je, da se danes lahko vpišemo na katero koli šolo, se izobrazimo in usposobimo za poklic, za katerega se odločimo, in to ne glede na spol. Pa ni čisto tako. Marsikje po svetu je še zelo drugače in ne le šole, tudi veliko drugega je za ženske še zmeraj nepredstavljivo, nedostopno ali pa zelo težko dostopno.
Pred mesecem dni sem si ogledala film Ohraniti obraz, prikazali so ga v Mini Teatru, in sicer v sklopu prvega festivala strpnosti v Ljubljani. Predstavlja dogajanje v Pakistanu, kjer vsako leto na stotine ljudi, pretežno žensk, napadejo s kislino, torej jih s kislino polijejo in iznakazijo zlasti obraz ter jim povzročijo neznosne bolečine. To zverinsko početje jih domala za zmeraj oznamuje, ostanejo telesno in čustveno pohabljene. V filmu spremljamo preživeli žrtvi in njun zagnan boj za pravico, njuna prizadevanja, da bi znova zaživeli. Presenetljivo uspešno jima pri tem pomaga priznani londonski kirurg, po rodu Pakistanec, ki se bori proti tem zverinskim zločinom – tudi zato, ker mu vest ne dopušča, da bi le nemo opazoval, kakšna absurdna grozodejstva počno njegovi rojaki. Ko so v pakistanskem parlamentu po dolgoletnih prizadevanjih vendarle sprejeli zakon, po katerem lahko brezčutne povzročitelje obsodijo na dosmrtno ječo, so si številne ženske končno oddahnile …
Res srhljiva zgodba, a vendar zgodba o upanju in pogumu.
Vse so imele sanje, načrte …
Še en film mi roji po glavi, in sicer pretresljiv indijski dokumentarec Odločitev, na ogled je bil v sklopu lanskega mednarodnega filmskega festivala Kino Otok v Izoli.
Spremljamo življenja deklet iz spodnjega srednjega družbenega razreda, življenja mladih izobraženih žensk, ki pa jim okolje odreka vsakršen vpliv na pomembne življenjske odločitve. Nanizane so torej zgodbe žensk, ki so v mladosti imele svoje sanje, načrte in cilje, a so jih zaradi neodobravanja v okolju, drugačnih uveljavljenih družbenih norm in zakoreninjene tradicije opustile. Vdale so se, prevzele vloge, kakršne jim namenja tradicionalna družba … Kako značilno, kajne, ne le za indijsko okolje. Potlačile so svoje sanje – najbrž za zmeraj. Če se prav spomnim, je le eni od žensk, prikazanih v filmu, uspelo – mislim, da je prav tej, ki je film ustvarila. In da, tudi v tem okolju bo podobnih žensk še več. Zagotovo.
Vzporedni svetovi
Vse to mi roji po glavi ob listanju obsežne knjige, s katero nas je konec prejšnjega leta na moč razveselila Lidija Tavčar.
Njena knjiga Vzporedni svetovi je nastajala dolgo in precej nadrobno popisuje življenja prenekatere domače umetnice. Mnoge so kljub bogatemu ustvarjanju ostale prezrte in so vse do zdaj, sto ali celo več kot 150 let pozneje, morale čakati, da so iz nevidnih postale – vidne. Skrbno zbrani in obrazloženi podatki v knjigi so zelo dragoceni, kako zelo, vedo strokovnjaki, torej zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji in likovniki. Lidija Tavčar je z njimi ovrgla marsikateri do zdaj veljavni podatek in precej podob, celo takšnih, ki so našle svoje zavetje v Narodni galeriji, je končno našlo svojo pravo avtorico – ni namreč malo del, ki so jih doslej pripisovali moškim ustvarjalcem. Priznani umetnostni zgodovinarki in doktorici sociologije je posamezne umetnine z vztrajnim raziskovanjem, dokazovanjem in, seveda, temeljitim poznavanjem le uspelo povezati s koreninami, torej s pravimi ustvarjalkami. A koliko časa je moralo vmes preteči!
Tudi vrednost opravljenega dela, zares predanega, okronanega s tridesetimi portreti umetnic v tej knjigi, bo najbrž v polnosti zaživela šele čez čas. Le zahvala spoštovani avtorici je premalo za to, kar nam je dala.
Koliko časa je potrebno za nekatere reči, koliko truda, vztrajnosti odrekanja, da se utirijo, postanejo priznane, vidne, uveljavljene. Pa čeprav se leta, desetletja, stoletja pozneje ali pa od drugod zdijo povsem same po sebi umevne …
Vidne in nevidne bitke
Tudi Ivana Djilas, režiserka, mi je s svojim zapisom v reviji Mladina (13. februarja letos) dala misliti. Med drugim piše, da je gledališče še zmeraj močno strukturiran in hierarhiziran moški svet in da je v besedilih, ki se pišejo za gledališče, še zmeraj veliko več moških vlog kot ženskih – pa še te, ki so namenjene ženskam, so pogosto pisane za mlajše igralke. Ugotavlja tudi, da so vse pogostejše, a še zmeraj redke tiste predstave, ki resnično govorijo o ženskah ali imajo žensko za osrednjo protagonistko … »Pri 36 letih sem skrivala, da sem noseča in se dogovarjala za projekte, kot da bom lahko ves čas delala,« nam zaupa uveljavljena režiserka.
Od nekdaj s(m)o ženske bíle veliko vidnih bitk in še več nevidnih, veliko razvpitih in nič koliko osamljenih bitk, in to na mnogih področjih. In to še počnemo. Dosegle smo že veliko in še bomo. In glej, začuda, ko nam uspe, je to dobro za vse nas …
LUČKA LEŠNIK
