Empatija in zdrava pamet
Klic k razmišljanju
To, čemur sem prepogosto priča v osnovnih šolah, kjer delam kot mobilna učiteljica slepih in slabovidnih otrok, ne bi več poimenovala kot normalno, zato sem se odločila, da opažanja in mnenje tudi zapišem.
Osvetlitev problema: Več kot polovica razreda z odločbami (res je – podružnična šola, 7 od 15 otrok, vsi z »nekimi« posebnimi potrebami), nemogoče kombinacije oddelkov, silni varčevalni ukrepi (le dva paketa listov za kopiranje za 5 oddelkov za 4 mesece), preobremenjenost učiteljev ...
Učitelji, ki otroka vzamejo kot »projekt«, mu organizirajo svoj način učenja in dela po sistemu: ostali narišite prečni prerez hidroelektrarne, ti, pikec, pa zloži lego kocke v stolp. Bravo, tri kocke v en stolp! Pa to je super!
Ali še huje: učitelji, katerih projekt je čim prej odditi domov (beri: otroku nič prilagoditi): »Saj me nihče ni na to opozoril!« Kje je tukaj šolska svetovalna služba, vsa silna dokumentacija, ki se tako besno piše in pošilja na vse možne konce?! Ali pa izjava svetovalne službe, ko kot mobilna učiteljica predlagam predstavitev otrokovih potreb in prilagoditev celotnemu učiteljskemu zboru: »Veste, gospa, to pa pri nas ni potrebno. Si bodo učitelji že sami v dokumentaciji prebrali (in pokaže na mapo, debelo približno pet centimetrov).« Na moj odgovor, češ da najbrž ne bodo brali ali vsaj ne tisti, ki bi to res morali, pa doda: »No, ko bo problem, bodo že!« Resno? Otroka je treba najprej dotolči in potem bo nekdo vzel v roke dokumentacijo (v najboljšem primeru) in ugotovil, da ima otrok vendar disleksijo in da za to obstajajo neke že zapisane prilagoditve. Pa ne da res? V slabšem primeru pa bo učitelj tarnal, kako s tem otrokom ni nič.
Pozabljamo na svojo vlogo
Smo učitelji, da učimo in da otroke naučimo. Če otroci na koncu ne znajo vsaj za dvojko, niso krivi le oni sami in njihovi starši (ker z njimi pač nič ne delajo) ... Krivi smo tudi mi, ker:
a) smo jih slabo naučili
b) nismo opazili, da otrok ne razume, ne zmore
V prvem primeru je takih otrok več v razredu, v drugem primeru pa smo na potezi učitelji, da stopimo v kontakt s svetovalno službo, da za pomoč zaprosimo ustrezne ustanove, zavode, da starše napotimo na ustrezne institucije in da otroku pomagamo. Pa ne do dvojke; s tem ne pomagamo, s tem delamo otroku škodo. Pomagamo tako, da otroku pomagamo do ustrezne pomoči, mogoče celo do ustreznega programa.
Vsak naj bo sam sebi svoj projekt.
Zakaj je to tako zelo pomembno?
Vsi smo radi uspešni in pohvaljeni
Vsi si zaslužimo srečo in občutek pomembnosti. Zakaj bi se nekdo ukvarjal z linearno funkcijo, a ne razume niti razdelitve po dveh merilih? Zakaj bi nekdo računal do 10.000, a nima usvojenih številskih predstav niti do 10? Zakaj bi nekdo v umetnostnem besedilu iskal vzročno posledične zveze, a iz besedila ne zna niti izpisati vseh oseb? Ker tako piše v učnem načrtu? Obstaja velika razlika med naj bi znal in zna; in če učitelji te razlike ne razumemo, potem smo mi tisti, ki ne znamo. Ne znamo dati kart na mizo in pogledati resnici v oči, ne znamo svetovati.
Večkrat pravim učiteljem na šolah, kjer delam kot mobilna učiteljica: »Če se sprašujete, ali ste za otroka naredili vse/dovolj – odgovor je da, če ste zanj storili vse, kar bi naredili, če bi bil to vaš otrok. Če pa bi za svojega otroka naredili še kaj več, potem se da tudi za tega otroka storiti še kaj.« Ni nujno, da to naredite sami, skupaj pa že.
Da se ne bi napačno razumeli – nikakor ne govorim o popuščanju, govorim o vestnem opravljanju svojega poklica. …/…/.
Še nekaj je treba vedeti: vsak otrok ima starše, ki jih ima ne glede na vse (verjemite mi, da je tako res) neizmerno rad (obrnjeno ni vedno nujno). In prav ti starši naj bi otroku pomagali – tako nekako pričakuje otrok in tako pričakujemo mi, učitelji v šoli. Toda – kaj pa večina staršev ve o metodah poučevanja? Bore malo. …/…/.
Starši naj bodo – starši
Starši morajo biti svojemu otroku – ne glede na težave, ki jih ima otrok – predvsem mama in oče, nikakor pa ne gospa učiteljica ali gospod učitelj. Ni prav! Tudi mi nismo frizerski mojstri ali mehaniki, ko pridemo po usluge v frizerski salon ali avtomehanično delavnico. Tako naj bodo tudi starši le to – starši. Nalog staršev je sicer veliko – od negovalcev, kuharjev, vzgojiteljev, policajev, pravljičarjev in svetovalcev, a najpomembnejša od vseh je, po mojem mnenju, otroka naučiti samostojnosti in prilagodljivosti.
S starši, ki so jih vzgajali pametni starši, ni težko sodelovati, jim realno predstaviti problema, ki pa kljub vsemu ni vedno sprejet z odprtimi rokami. Eden od načinov, kako starše, ki si zatiskajo oči, soočiti z otrokovim problemom, je preprost: starši naj preživijo z vami v razredu en dan. To jim bo dalo realno sliko o tem, kaj njihov otrok zmore in česa ne zmore, kako sledi pouku, kaj mu uspe zapisati, razumeti, kako se vključuje v družbo ... In ko bodo enkrat videli, kar v enem dnevu zagotovo bodo, bo bolelo. …/…/.
Dve lastnosti pravih učiteljev
Nihče nikoli ni trdil, da je biti učitelj lahko. Biti učitelj je eden najpomembnejših poklicev, ki na svetu obstajajo, kajti če je vaš razred po vaši zaslugi razred veselih, pozitivnih otrok, ki vedo, kje je meja, ki razumejo spoštovanje in so empatični, bo svet zagotovo lepši. Ne pozabite, da bodo prav te male buče, ki jih dnevno srečujete pri učnih urah, enkrat vodile državo, učile vaše vnuke, frizirale vaše tašče, zdravile vaše sosede, prav te buče se bodo znale nasmejati neznancu in odstopiti sedež starejšemu. In prav zaradi teh buč bo svet lepši. In to tudi po zaslugi nas, učiteljev.
Ne pozabite, zakaj smo se odločili za učiteljski poklic – da bi otrokom pomagali in se z njimi smejali, ne pa zato, da bi izpolnjevali dokumentacijo in računalniško oblikovali učne priprave. Zato ne pozabite na empatijo in zdravo pamet – dve lastnosti pravih učiteljev, učiteljev s srcem! Bodite med njimi in začnite že danes!
Mag. NINA ČELEŠNIK KOZAMERNIK
Zavod za slepo in slabovidno mladino
