Visokošolski zakon za zaprtimi vrati

Lahko smo veseli, da vsaj programa Mladi raziskovalci (še) nismo zavozili

V preteklih tednih smo lahko opazovali, kako so se univerze in tudi posamezne fakultete zavzeto trudile, da bi pritegnile pozornost potencialnih študentov. Ne vem, ali nedavni dogodek na fakulteti za strojništvo mariborske univerze sploh sodi med te promocijske dogodke; a meni se vsekakor zdi vreden objave.

Na omenjeni fakulteti so namreč predstavili novo raziskovalno opremo Laboratorija za prilagodljive obdelovalne sisteme. »Zavedamo se, da uporabno znanje hitro zastara, da ga moramo hitreje nadomestiti predvsem zato, ker živimo v okolju, v katerem je potreba po tehnološkem napredku še posebno velika,« so napisali v vabilu na ta dogodek. Glede na to, kako velik del mariborske industrije je do osamosvojitve slonel na inženirskem študiju in kako malo je od tega ostalo do zdaj, so lahko takšni dogodki znanilci preporoda. Študijskega in gospodarskega.

Povsem drugačne, prav nič prerojene, pa so razmere v vladnem svetu za visoko šolstvo (SVŠ), ki je po letih životarjenja končno znova začel delovati, in to pod predsedstvom izkušene dr. Lučke Lorber, profesorice na mariborski univerzi in nekdanje državne sekretarke. A na nedavni seji, ki je bila pretežno namenjena obravnavi kritiziranega vladnega predloga visokošolskega zakona, so zelo nazorno pokazali, kako si predstavljajo javno obravnavo tako pomembne teme. Sejo so namreč, sklicujoč se na sklep poslovnika, nepredušno zaprli za javnost. Še več: …/…/..

Podpisana, ki sem bila v tej skupini, sem nato le ujela dr. Lučko Lorber in uspelo mi je z njo govoriti. Ob tem sem izvedela, da bo menda predlagala spremembo poslovnika. Izvedela sem tudi, da so člani SVŠ vse sklepe o visokošolskem zakonu sprejeli s konsenzom, kar je gotovo vredno pohvale, vsaj če ne upoštevamo vsega tistega, kar je na račun tega zakona slišati in prebrati zunaj zaprtih sej. Menda se napoveduje celo skupen visokošolsko-raziskovalni zakon. O tem je sanjal že minister Jure Zupan, ki pa s tem predlogom ni imel sreče. Bosta zdajšnja ministrica in predvsem izjemno dejaven državni sekretar Peter Maček, ki ministrico nadomešča v večini razprav o visokem šolstvu in znanosti, uspešnejša?

Sama upam, da ne, saj nič v tem zakonu ne kaže, da bi lahko uspešno opravil nujno potrebno vlogo spodbujevalca visokošolskega in tehnološkega razvoja. Je pa treba priznati, da so se tvorci nove zakonodaje tokrat lotili bolj spretno in jim bo mogoče zato le uspelo. A vprašanje je, za koliko časa in kakšen bo odziv akademske sfere, ko bo na svoji koži spoznala učinke predvidene zakonodaje.

Nadaljevanje tokratne kolumne pa namenjam našim doktorjem in doktoricam znanosti. Za to sta vsaj dva aktualna razloga. Letos mineva trideset let od zagona unikatnega slovenskega programa Mladi raziskovalci, ki je bistveno pripomogel k rasti diplomantov podiplomskega študija – takrat smo, seveda, imeli tudi še znanstveni magistrski študij. Prvotni cilj programa, da namreč v Sloveniji dobimo 2000 novih raziskovalcev do leta 2000, je bil močno presežen, programu Mladi raziskovalci je tudi uspelo preživeti menjavo države in nato vse vladne menjave. Res je vmes doživel nekatere spremembe, predvsem pa se je v zadnjih letih bistveno zmanjšalo število razpisnih mest za nove mlade raziskovalce. Namreč s prejšnjih povprečnih 260 na leto na komaj 160 – letos je razpisanih malenkost več, namreč 169.

O izjemnem učinku tega programa priča tudi nedavno izdana publikacija Karierne poti doktoric in doktorjev znanosti – izdal jo je Statistični urad RS, avtorici sta Urška Arsenjuk in Darja Vidmar. Publikacija med drugim prikazuje, da smo iz zelo skromnega deleža novih doktoric in doktorjev znanosti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v naslednjih desetletjih celo presegli raven večine držav EU. Po podatkih iz leta 2012 je zdaj v Sloveniji med prebivalstvom, starim od 15 do 69 let, približno odstotek doktorjev znanosti, torej 5,2 na tisoč prebivalcev. Bistveno več jih imajo samo v Švici, Nemčiji in na Švedskem.

/…/

Ni pa presenetljivo, da kar polovica vseh naših doktorjev znanosti prihaja iz naravoslovnih in tehniških ved. Humanistov je med njimi le približno 13 odstotkov. Sama si to razlagam predvsem s tem, da je bilo doslej za omenjeni področji neprimerno lažje dobiti mesta mladih raziskovalcev ali kakšno drugo obliko finančne podpore med študijem. To je verjetno tudi poglavitni razlog za zaostajanje doktoric znanosti. A smo vendar lahko zadovoljni s tem, kar imamo in bi se morali truditi, da si tega ne zapravimo – kar nam gre v Sloveniji skoraj na vseh področjih tako dobro od rok …

JASNA KONTLER SALAMON