Pravljica pod brezami

Pokažimo otrokom bogastvo slovenskega ljudskega izročila

Slovenci se dobro zavedamo, kako nam manjka narodne zavesti, sami zase pravimo, da ne znamo ceniti svoje kulture. Ponosni smo mogoče na dvojino, kot posebnost jezika, lepo naravo, uspešne športnike, morda znamo na pamet nekaj Prešernovih verzov in priznavamo, da je težko brati Cankarjeva dela – sicer posamezniki niso prepričani, ali jih ob bok evropski literaturi postavljamo le zato, da pač imamo nekoga ali pa za tem stoji resnična kakovost. Ko govorimo o ljudskem izročilu, naletimo na še večje nepoznavanje.

Zapeti znamo ponarodelo En hribček bom kupil, na praznovanjih se ponekod zapoje še Kolikor kapljic, toliko let, otroci se v šoli naučijo nekaj kitic pesmi Dekle je po vodo šlo, od »slovenskih« plesov poznamo polko in valček, ljudsko godčevsko glasbo pa laiki pogosto enačimo z narodnozabavnimi uspešnicami.

Otroci ne znajo več peti

Marsikdaj je slišati učitelje razrednega pouka, ki potarnajo, da otroci ne znajo več peti otroških pesmi. K sreči obstajajo šole, ki v svojo ponudbo uvrščajo tudi folklorne krožke in razne delavnice ljudskega izročila, v katerih se šolarji seznanjajo z oblačilno, pevsko, plesno in godčevsko tradicijo našega naroda. K sreči obstajajo tudi učitelji, ki jim je mar za tovrstno izobrazbo mladih, in takšni sta tudi mati in hči, Jožica Debelak in Mateja Urbiha. Obe učiteljici, obe članici Akademske folklorne skupine Ozara Kranj, kjer že vrsto let pojeta v ženski zasedbi Bodeče neže. Jožica je leta 2012 …/…/.

Pastirčki

Našo pozornost je Otroška folklorna skupina Pastirček pritegnila z nastopom na letnem koncertu Akademske folklorne skupine Ozara aprila letos. Rdeča nit koncerta je bila ljubezenska zgodba z žalostnim koncem. Skozi splete pokrajin vzhodne Slovenije (od Štajerske do Kostela in Bele krajine) smo spremljali belokranjsko deklico Anko, najprej v njenih otroških letih, in njenega štajerskega izvoljenca, v katerega se zaljubi na pustnem plesu, vse do rojstva njunega prvorojenca in Ankine tragične smrti med plesom. Prav pri prikazu Ankinega otroštva v Beli krajini so sodelovali Pastirčki.

Folklora v narodnostno mešanem okolju

Prvo otroško folklorno skupino je v poznih sedemdesetih za potrebe šolskih proslav na Osnovni šoli Staneta Žagarja ustanovila Jožica Debelak … /…/ … Sestavljala je številne odrske postavitve iz pesmi, šeg in navad, igric in plesov – predvsem z Gorenjske, pa tudi Dolenjske, Štajerske, Bele krajine in Prekmurja. Sama je skrbela za oblačilni videz skupine. Kostumi, ki so nastali takrat pod njenimi rokami in rokami prijateljice, so v garderobi Pastirčka še danes. Pri delu z mladostniki so ji občasno pomagali somentorji, vsi plesalci in godci pri kranjskih folklornih skupinah. Najbolj vztrajna sta bila Mirko Malešič (harmonika, violina) in Robert Urbiha, ki še vedno　igra in　sodeluje s skupino.

Mateja je postala članica otroške folklorne skupine še preden je vstopila v šolo, kot srednješolka se je pridružila AFS Ozara, sodelovanje pri Pastričku pa je nadaljevala kot somentorica oziroma nekakšna korepetitorica. Skupina je štela do 70 plesalcev, razdeljenih v tri sekcije glede na starost otrok. V tem obdobju je skupina dosegala velike uspehe – vsako leto so se uvrstili na državno srečanje otroških folklornih skupin, kar nekaj pa je bilo tudi gostovanj v tujini – Češka (več gostovanj in izmenjav), Poljska (velik festival, na katerem so bili nagrajeni za najboljšo odrsko postavitev), Hrvaška, Sardinija, Rim in Vatikan, Nemčija, London.

Hči nadaljuje mamino delo

Kmalu po tem, ko se je zaposlila na Osnovni šoli Simona Jenka, je tja kot interesno dejavnost »preselila« tudi folklorno skupino. Počasi sta z mamo zamenjali vlogi. Skupina zdaj šteje precej manj članov – vsako leto približno 25 – vendar se del plesalcev dokaj hitro menjuje (otroci ne vztrajajo dolgo pri eni dejavnosti), zato vsako leto začnejo z osnovami. Starostno je skupina pestra – od　6 do 15 let, kar pomeni velik izziv za sestavljanje odrskih postavitev. V le-te vpletajo predvsem gorenjsko, bolje rečeno osrednjeslovensko izročilo.

Za belokranjsko odrsko postavitev　so se letos odločili na pobudo Domna Pipana, mentorja pri Ozari, ki je bil nekoč tudi sam član Pastrička in je skupino povabil kot goste na letni koncert. Želel je, da se predstavijo z belokranjskim spletom, ki bi prikazoval utrinek iz življenja deklice Anke. Zato se je Mateja poglobila v belokranjske ljudske plese in pravljice. Pravljica o pastirju, ki žene ovce čez reko, je nekdaj služila mamam pri uspavanju otrok in　bila je ravno pravšnja, da jo vplete med plese, ki so se jih s plesalkami in enim plesalcem pri Pastirčku učili že od　zime.

Uživa v prenašanju znanja

»Delo pri Pastirčku zame ni samo služba,« pravi Mateja, »pri delu z otroki in mladostniki zelo uživam, saj sem po izobrazbi in po duši etnologinja in profesorica zgodovine. Rada plešem in pojem, rada prenašam to znanje na mlade. V veselje mi je, ker smo pri Pastirčku družinsko povezani – godec je moj mož, pomaga mi mami, hčerki sta plesalki. Pri Ozari pa …/…/ … konec preberite v Šolskih razgledih!

ANJA DRAKSLER