Dragi dedek Mraz

Naš komentar

Ker sem bila vse leto zelo pridna in delovna, čeprav sem upokojena in bi morala po prepričanju nekaterih samo sedeti doma in skrbeti za vsaj tri mačke in psa (če bi jih imela), si zaslužim posebno novoletno darilo iz tvoje malhe: Nič ne bi imela proti, če bi dobila, denimo, darilni bon za potovanje na Japonsko, zadovoljna bi bila tudi z Novo Zelandijo ali Avstralijo, mika pa me tudi pot okrog sveta … Poleg naštetega bi potrebovala tudi novo kuhinjo, večji televizor, kmalu bom morala obnoviti že precej obrabljene zobe in škripajoči sklepi se že tudi oglašajo, tako da mi zdravniki priporočajo razvajanje v toplicah vsaj dvakrat na leto, preživljanje zime v toplejših delih sveta, recimo na Floridi, kjer je baje pravi raj za upokojence … In če sem malo skromnejša, bi nujno potrebovala vsaj osebnega trenerja, ki bi pripomogel k večji gibljivosti in vzdržljivosti mojega, že malce načetega telesa in vsaj enkrat na teden masaže. Ker se mi pojavljajo že tudi nezaželene gubice, želim pa ohraniti mladostno svežino in vitalnost, se priporočam tudi za vrednostne bone za kakšen estetski popravek pri priznanem lepotnem kirurgu, to pa, kot veš, tudi ni najbolj poceni.

Saj bi si vse našteto lahko s svojo visoko penzijo tudi sama privoščila, ampak ne vem, kaj počnem s tem denarjem, da mi ga vedno zmanjka že v drugi polovici meseca. Vse zapravim za nepotrebne stroške, kot so stanarina, elektrika, voda, komunala, televizija, telefon, prehrana, bencin, obleka, obutev, nekaj malega kulture … in še me je sram, ko poslušam, da nekateri vse to zmorejo z več kot polovico manj denarja na mesec in prištetimi štirimi, petimi ali več dodatnimi družinskimi člani. Še bolj pa me postane sram in včasih, priznam, mi gre tudi na bruhanje, ko pomislim, da so za nekatere Slovence moje zgoraj naštete želje, povsem običajne, vsakdanje in uresničljive za drobiž, ki ga mimogrede dvignejo iz bank na Kajmanskih otokih ali katerih koli že neobdavčenih oazah.

Dragi dedek Mraz, zdaj pa k resnejšim željam, čeprav me skrbi, da bi mi zgoraj naštete mnogo laže uresničil kot tiste, o katerih bi v resnici rada spregovorila. Veš, dedek Mraz, pravzaprav sem kar dolgo verjela vate. Ko sem bila stara že šest let, sem bila snežinka v tvojem sprevodu in takrat sta se moj domišljijski svet in vera vate sesula kot hišica iz kart, ko mi je prijateljica prišepnila: »Kako si neumna! Ali ne veš, da dedka Mraza v resnici sploh ni, saj vidiš, da ima tale, ki se pelje s tabo na vozu, prav tak nos kot tvoj oče. Tvoj oče je v resnici dedek Mraz!«

Vsem otrokom iskreno želim, da bi čim dlje verjeli v dobre može, vseeno, ali je to Miklavž, Božiček ali dedek Mraz in da bi jim njihovi starši dolgo pomagali ustvarjati to čarobno iluzijo. Mojim staršem sem še danes hvaležna za vse tiste lepe trenutke, ki sta jih znala pričarati ob novem letu. Pri nas doma je vedno obdaroval dedek Mraz, nekateri so na skrivaj pričakovali Božička, pri stari mami sem se srečala z Miklavžem in parkeljni. Naše želje so bile skromne, mama in oče sta bila zelo ustvarjalna in sta premnoga čudovita darila, ki jih je nosil dedek Mraz, naredila sama, za šivalnim strojem in v mizarski delavnici: voziček za punčke, sanke, smučke … Vedno je bila za darilo tudi knjiga. Za bogato knjižnico se jih je nabralo v vseh letih in zame so bile in so še vedno najlepše darilo. Danes tudi vem, da so bile prav knjige najboljši kapital, ki sta mi ga, poleg brezpogojne ljubezni, dala moja starša in dedek Mraz. Tega mi ne bo nikoli nadomestil noben računalnik ali druga sodobna tehnološka »igračka«.

Seveda so želje današnjih otrok neprimerljive z našimi v otroštvu. Knjige, lepo vas prosim! Ko sem vprašala svoje študente, naj dvignejo roko, če so prebrali kakšno knjigo v zadnjem mesecu, se ni dvignila niti ena, samo dve roki sta se dvignili ob vprašanju, ali so prebrali vsaj eno knjigo letos. Žalostno. Še bolj žalostno pa je znova in znova poslušati o naraščajoči revščini in željah lačnih otrok, da si želijo, naj jim dedek Mraz prinese jetrno pašteto, ker mama pravi, da je predraga in je zato ne more kupiti. Kakšen razkorak v tako majhni deželi kot je naša, kjer na eni strani dedek Mraz nosi drage in nepotrebne razkošne igrače in izpolnjuje nemogoče želje razvajenih otrok, ki imajo vsega preveč in sploh ne vedo več, kaj bi si še omislili. Na drugi strani pa so številni otroci, ki se razveselijo pomaranče in jetrne paštete?! Se še spomnite Cankarja: »Ena jedelj pomaranča in ena jedelj pomaranča sta dve jedelj pomaranči.«

Ko vse to poslušaš, si zaželiš, da bi lahko nekaj storil, vsaj skromno prispeval in pomagal. Zato sem se z veseljem prijavila za akcijo, ki sta se jo domislili dve dobrodeljki, da bi bila nekomu »Božiček za en dan«. Ne boste verjeli, ni mi uspelo, ker je zmanjkalo otrok za obdaritev! Na spletnih straneh so objavili seznam več kot 3.000 otrok, potrebnih pomoči, in pozneje še dodatnih 800, pa so si darovalci v trenutku razdelili seznam 6.600! Zdaj čakam, če se bodo pojavili novi seznami.

Kako neverjetni smo ljudje?! Vedno ob takih in podobnih akcijah hitro in dobrosrčno priskočimo na pomoč. Dobrodelnost je danes tista, ki namesto države rešuje mnoge, ki so se znašli v revščini in nezavidljivih okoliščinah, da ne obupajo in ohranijo vsaj osnovno človeško dostojanstvo.

Zato, dragi dedek Mraz, nimam v resnici prav nobene želje zase. Če pa želiš ohraniti svoje dobro ime med ljudmi in si še naprej zagotoviti, da bo čim več otrok verjelo vate, se samo kritično ozri okrog sebe in s pomočjo dobrih vil in palčkov pometi najprej z vso nesnago, ki onesnažuje življenje v naši deželi, in ne dovoli, da se vse, kar je nevredno človeškega življenja, nekaznovano dogaja. Najprej pa poišči, kam so se skrile vse dobre vile in kje so vsi pametni palčki, ki so ti lahko v pomoč. Če boš zaprosil za sodelovanje še Miklavža in Božička, vam bo morda vsem trem prihodnje leto uspelo.

Srečno !

IDA SREBOTNIK