Zemlja pleše

Uvodnik

Vzponi, padci, dosežki, odkritja, izgube, bolečine, trenutki sreče, neizmerna radost, a tudi tesnoba, brezup … Vse to je oznamovalo leto, ki se v teh dneh izteka, in vse to smo doživljali vsi skupaj in vsak zase. Podobno je to že od nekdaj, le v vsakem obdobju in vsako leto v nekoliko drugačnih odtenkih.

Zmeraj znova ponavljanje – že za pretekle rodove je bilo tako in tako bo za tiste, ki jih še ni med nami –, vedno izzivalno in nikdar pravzaprav končano. Smo na vrhu in smo na dnu, smo na začetku in potem na koncu in spet na začetku … In vmes so postanki, krajši, daljši, zapovedani postanki in nenapovedani, nekateri s strahom pričakovani, drugi pa komaj dočakani …

In zdaj, ob prehodu leta, je spet postanek pred potjo – naprej. Oddahnimo si vsaj malo, dovolj je razlogov za to. Med drugim s to številko našega in vašega časopisa zaokrožamo tudi 65 let izhajanja Šolskih razgledov in pred tem Prosvetnega delavca – časopisa, ki povezuje vas, spoštovani učitelji; časopisa, ki je tukaj zaradi vas in za vas.

Čas je za predah, za veselje, za – ples.

Mi že plešemo, četudi ne tako, kot si večina morda predstavlja. A plešemo povsem svoj ples, pogosto prav samoten, a zmeraj znova lep in občuten. Predan ples, obenem igriv, kolikor je to le mogoče, in po svoje veličasten.

Naj bodo prihajajoči dnevi čim bolj sproščujoči, polni občutkov povezanosti in ljubezni, barviti naj bodo in prežeti tudi s plesom. S prazničnim plesom, najbolj predanim plesom v dvoje, s plesom vseh, tudi povsem sami lahko zaplešemo. Toliko odtenkov ima ples, kot je nas in kolikor domišljije premoremo. To prvinsko gibanje je izraz najgloblje duše, sproščenega telesa, za mlado je in staro, prav za vse je. Naj pleše zemlja, v soncu in dežju naj pleše, pleše ob snežinkah!

Srečno!

Lučka Lešnik,

odgovorna urednica