Enakopravni in enakopravnejši

Dolgo sem se borila, zdaj pa bi …

Nikoli se nisem ukvarjala s politiko. To področje pač ni zame, ki sem naivna in poštena. Vseh tistih igric in manipulacij že po moralno-etični plati ne razumem, po človeški pa sploh ne. Verjetno sem še najbolj podobna oslu Benjaminu iz Orwellove Živalske farme in sem ravno tako glasna zagovornica njihove sedme zapovedi: »Vse živali so enakopravne.« In tako kot so živali blejale, čivkale, meketale in kokodakale »štiri noge dobro, dve nogi slabo«, sem bila tudi jaz prepričana, da mi bo v samostojni Sloveniji dobro. Saj ne, da mi je bilo v Jugi slabo, kje pa, daleč od tega, a bilo je očitno, da tako ne bo več moglo iti naprej. Pa da izstopimo, dokler še lahko. Zato sem bila takrat »za«. Kot večina.

In resnično sem verjela, da v samostojni Sloveniji ne bo »nobena žival spala v postelji«. V naši državi pa res ne. Sledila so obdobja, ko ni »nobena žival spala v postelji«, potem so prišla obdobja, ko ni »nobena žival spala v postelji z rjuhami« pa vse do danes, ko »so vse živali enakopravne, le ene so enakopravnejše od drugih«.

Zgodi se – nič

Če dobro razmislim – saj se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega, vedno je bilo tako, vedno je bil in bo nekdo »enakopravnejši« od nekoga drugega. Kar pa je posebnega, je dejstvo, da se zadnja leta prav vsi nenehno ukvarjamo le s temi »enakopravnejšimi«. Pravzaprav vse meji že na fenomen izjemno uspešnega manipuliranja, nategovanja širokih ljudskih množic po načelu »več je manj«. Glasno in odkrito obsojanje nemoralnosti in nepravičnosti, vsi se zgražamo, zgodi pa se – NIČ! Pravzaprav, če še malce pomislim, je vse zelo prefrigana igra: vsi se ukvarjamo z nekim Zidarjem, Janšo, Kanglerjem, Kordežem, Tovšakovo … zgodi pa se nič. Vedno glasneje tulimo, da so »enakopravnejši« od nas – zgodi pa se nič. »Psi laju na karavane, a karavane prolaze ….« (Bajaga)

Pa ne bom o politiki, jaz pač nisem kot tisti poslanec, ki je jasno in glasno izjavil, da zapusti svoj poslanski sedež in gre ven, kadar govori kdo, ki ga noče poslušati. Jaz žal nimam takšne službe, da bi smela vstati in oditi, ko nekdo kvasi neumnosti ali mi preprosto ni všeč.

Nisem mogla vstati in oditi

Ko so se spreminjali in ničkolikokrat posodabljali učni načrti, nisem mogla vstati, reči, da se me to ne tiče, da mi ni všeč in oditi. Da se ne strinjam, da iz učnih načrtov izginjajo vzgojne vsebine in jih nadomeščajo nove in nove izobraževalne. Sicer s cilji opredeljene, a kljub temu vsebine. In vse so tako izjemno pomembne, da se nimamo več časa ukvarjati niti z otroki niti z vzgojo.

Nisem mogla vstati in oditi, ko so »vzgojne« predmete preimenovali v »izobraževalne«, ker so se nekateri »enakopravnejši« odločili, da so vsi predmeti enakovredni in da je vzgoja manj pomembna, saj zaradi svoje majhnosti in ozkogledosti niso zmožni videti dodane vrednosti vzgojnega delovanja tudi v sklopu učnega predmeta.

Nisem mogla vstati in oditi, ko se je res dobra zamisel o opisnem ocenjevanju sprevrgla v objektivizirano skrpucalo, ki ne služi ničemur. In ne morem vstati in oditi niti ob dejstvu, da ocenjevanje ne služi znanju, temveč selekciji in le deli otroke na dve skupini: na zmagovalce in poražence. In ko naredimo korak nazaj in vrnemo številčno ocenjevanje v tretji razred, tudi ne. Še celo ob nasvetu kolega ali predpostavljenega, da naj »disciplinske probleme« rešujem tako, da mulca na hitro vprašam in mu »pribijem šus«, ne morem vstati in oditi.

Vstala in odšla bi tudi ob najnovejših nesmislih, da so pomembni le papirji: poročila, zapisniki, evalvacije in ne odnosi. Ko ob poškodbi otroka najprej razmišljamo o zapisniku, ki bo zadovoljil zavarovalnico ali morebitnega inšpektorja, odvetnika, namesto da bi pomagali otroku. Ko lahko v razredu vegetiram, vzorne priprave pa dokazujejo, da sem kul učiteljica. Ja, z veseljem bi vstala in odšla.

Ne morem …

Niti slučajno ne morem vstati in oditi, ko se osnovna šola sprevrača v inštitucijo izbirnosti in izjem: obvezni in neobvezni izbirni predmeti, interesne dejavnosti, statusi vrhunskih in perspektivnih športnikov in umetnikov, posebne potrebe »navzgor« in »navzdol«, prehranske posebnosti, tisti, ki nosijo drago blagovno znamko, in tisti, ki je ne ... Na koncu pa ugotavljamo, da so otroci bralno nepismeni, da ne znajo povezovati znanja v koncepte, da ne premorejo temeljnih moralnih vrednot.

Ne morem vstati in oditi niti ob nesmislih, kot so razni projekti. Šola je dolgočasna, vpeljemo projekt Popestrimo šolo. Otroci ne znajo brati in pisati, potrebujemo projekt razvijanja bralne pismenosti. Otroci preveč sedijo in že se najde projekt, ne eden, celo dva: Fit in Zdrav življenjski slog. Odgovornega vedenja do okolja se bodo pa naučili zaradi projekta Eko šola. Vse šole bodo naravnost fantastične zaradi projekta (no ja, zdaj že obvezne) samoevalvacije. In še in še.

Nočem …

Nočem pa vstati in oditi, ko prebiram v časopisih krike na pomoč, ko spremljam v humanitarnih akcijah in sodelujem v njih, medtem ko se »enakopravnejši« verjetno smejijo na naš račun. 7.000 revnih otrok. 7.000! In medtem ko ima država v rezervi ne vem koliko miljavžent milijonov za morebitno dokapitalizacijo bank, je 7.000 otrok lačnih. Lačnih in prikrajšanih. Mi pa se še vedno ukvarjamo z »enakopravnejšimi« in njihovimi krivicami, ki so jih povzročile postopkovne napake.

Ne morem vstati in oditi. Dolgo sem se borila, zdaj pa bi … /…/.

JOŽICA FRIGELJ