Več kot oviranje razvoja

Uvodnik

Menim, da je naš vzgojno-izobraževalni sistem kakovosten, predšolska vzgoja in osnovnošolsko izobraževanje pa sta organizirana in izpeljana po visokih standardih.

V preteklem mesecu smo se ponovno soočili s predlogi varčevalnih ukrepov v vzgoji in izobraževanju. Znižanje plač za 7 odstotkov in zaostritev standardov in normativov naj bi se brez usklajevanja z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport izpeljalo v prihodnjih mesecih. Vzgojitelji, učitelji in ravnatelji smo bili ob tej novici presenečeni in razočarani. Razočarani, ker se ta vlada reševanja krize loteva prav tako, kot so to počele vse vlade v zadnjih nekaj letih, in sicer po logiki: vzemi tam, kjer je najlažje; vzemi tistemu, ki se ne more braniti.

Kdaj se bo to končalo?

Komu je v interesu rušenje standardov izobraževanja in zaposlenih v vrtcih in šolah?

Kdo in zakaj si že več let sistematično prizadeva uničiti srednji sloj v Sloveniji in spreti zaposlene v javnem sektorju z zaposlenimi v gospodarstvu?

Če se ozremo po Evropi in še dlje, lahko ugotovimo, da države, ki resnično skrbijo za svoj razvoj, ne varčujejo na področju vzgoje in izobraževanja. Finska, Nemčija, Francija in druge vlagajo veliko sredstev v izobraževanje. Za zgled so nam lahko tudi države daljnega vzhoda, od Japonske, Koreje do Singapurja. Države, ki želijo slediti razvoju in iti v korak s časom, torej veliko vlagajo v vzgojo in izobraževanje, in to ne glede na krizo. Močno si želim, da bi se ta premik zgodil tudi v glavah naših vodilnih politikov. Veliko upov smo vložili v novega premiera in novo vlado. Žal je zdaj videti, da so vsi vladni napori usmerjeni le v nove in nove dokapitalizacije naših zakreditiranih bank, vključno z nesramno dragim servisiranjem slabe banke DUTB. In če sklenem še z vprašanjema, povezanima z varčevalnimi ukrepi: Zakaj se, če se znižujejo plače, tega ne stori za ves javni sektor? Zakaj smo vedno na tapeti vzgojitelji in učitelji?

Ravnatelji smo vladi že večkrat predlagali, kje še vidimo rezerve, kje bi se še dalo privarčevati. Pri upravljanju šol so to zagotovo vse programske aplikacije, ki jih za delo uporabljamo javni zavodi. Večina te programske opreme prihaja od zasebnikov. Vse to bi bilo precej ceneje, če bi država odkupila te programske aplikacije in jih po ugodni ceni ponudila šolam. Tu so še področja drugih vsebin javnega naročanja, od vseh vrst papirja do električne energije. Lahko bi še našteval. Pomembneje pa je, da se ukine financiranje različnih neumnosti, med katere zagotovo sodijo obdobni zdravstveni pregledi zaposlenih ter zahteve takih in drugačnih obdobnih inšpekcijskih pregledov, od dimnikov …/…/ ipd. Pri vsem tem je velikokrat pomemben le papir, ne pa dejanska urejenost posameznega področja; in zato vse skupaj zaudarja po monopolnih vrtičkih. Razmisliti bo treba, ali bomo lahko še imeli tak standard šolske prehrane, šole v naravi in tabore ter tako visoke subvencije pri predšolski vzgoji. Poseben problem predstavljajo učbeniki in drugo učno gradivo. Država že vrsto let menca in ../…/. Založniki so na robu propada, učenci se učijo iz zastarelih učbenikov, učitelji ne vedo, kako in kaj. Podobna ali še večja zmeda se kaže ob elektronskem učbeniškem gradivu. In vse to se dogaja na škodo vseh udeleženih v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Končna posledica vsega tega nespametnega ravnanja je neuspešna država Slovenija, vedno več revščine in nekaj neupravičeno bogatih posameznikov. Vlada naj torej začne vladati, ukrepe naj vpeljuje postopno in premišljeno. Tudi ravnatelji smo pripravljeni pri vsem tem konstruktivno sodelovati.

Delo v vzgojno-izobraževalnih zavodih že vrsto let močno slabi tudi pretiran normativizem. Imamo nešteto pravilnikov, ki ../…/. Veliko bi jih lahko odpravili, s tem pa delu vzgojiteljev in učiteljev podelili več zaupanja in odgovornosti. Tako se nam že vrsto let dogaja, da pravna stroka posega v pedagoško stroko in jo regulira. Vzgojiteljem, učiteljem in ravnateljem bi morali omogočiti več samostojnosti ob odločanju pri pedagoškem delu. Le tako bo mogoče povrniti ugled našemu poklicu. To pa ni pomembno le za vzgojitelje, učitelje in ravnatelje. To je resnično pomembno za razvoj naše države. Nasprotovanju temu bi lahko milo rečeno dejali oviranje, bolj na trdo pa kar – sabotaža razvoja Slovenije.

MILAN REJC