S poslanstvom srca

Biti učitelj

Učitelj, učiteljica, poklic, ki štrli v vsakdan bivanja, ki sproža ugibanja, vprašanja o svoji pomembnosti, vrednosti in umeščanju v zdajšnji, k najbolj grobemu kapitalizmu usmerjen čas. V tridesetih letih, odkar opravljam ta poklic, sem doživela že prav vse: od primernega vrednotenja in upoštevanja svojega dela, do razvrednotenja in celo ponižanja.

/…/ Razmišljam, koliko avtonomije in zdrave kmečke pameti mi je še dovoljeno uporabiti, da mi jih bo brez škode uspelo pritegniti in prepričati. Kako razumeti njihova nepredvidljiva dejanja in naveličanost? Danes, žal, znanje niso več pomembne vrednote. To vsakodnevno spoznavamo, ko se tudi starši vse bolj množično vpletajo v strokovnost pedagoških delavcev. In tudi zato je Šola izgubila svojo veliko začetnico v glavah naših potomcev in marsikdaj, žal, tudi njihovih staršev.

Ob samoumevne pravice

V zadnjih letih sem najbolj zgrožena nad tem, da smo si učitelji dovolili vzeti pravice, ki so bile veliko let samoumevne. Dovolimo, da ravnatelji posegajo v našo avtonomijo, da nam zapovedujejo, kdaj in koliko domače naloge naj dajemo učencem, da nekaterim celo očitajo druženje s sodelavci in vsako kritiko sprejemajo kot delovanje proti njim. Da ne omenjam t. i. doprinosa, ki ga ravnatelji uporabljajo predvsem kot sredstvo pritiska na učitelje, da brez besed in ubogljivo izvajajo določeno delo. In tu se farsa šele začne. Do zdaj se še niso zmenili, kako naj izgleda ta doprinos (menda nima niti zakonske podlage); učiteljevo delo  je povsem v pristojnosti ravnateljev. Potem pa se zgodi, da nastajajo velike razlike med šolami in dogaja se, da nastajajo razlike celo med delavci iste šole – ponekod je to odvisno tudi od lojalnosti posameznikov vodstvu in na drugi strani nasprotovanja odločitvam vodstva.

/…/ Vedno več je avtoritativnega vodenja, če ne celo diktatorskega, več dodatnih nalog poleg osnovnega dela in dopovedovanja, da to, kar že delamo, še vedno ni dovolj. Novodobni ravnatelji in odgovorni na pristojnem ministrstvu kar tekmujejo pri dokazovanju tega, da učitelji še vedno premalo delamo, da bo treba že enkrat narediti red, da bomo tudi mi, kot se javnim uslužbencem spodobi, in v skladu z zakonodajo, končno delali toliko, kot bi morali že zdavnaj. Od osmih do treh ali od devetih do štirih?  Od ure X do ure Y?

Hmm, koliko pa je to in kaj naj bi bilo tisto dodatno delo, ki bo končno utišalo glasove, da učitelji delamo premalo, da nam ravnatelji odštevajo ure, ki so nam zaradi, denimo, dni dejavnosti, šolskega koledarja (devetošolci) in drugih dogodkov, ne po naši krivdi, odpadle?

Odvisni predvsem od ravnateljev

Zadnja leta imamo učitelji občutek, da smo povsem odvisni od volje svojih ravnateljev. Tu pa se pojavijo ogromne razlike. Ravnatelji imajo namreč tako velike pristojnosti, da je vse, za kar se odločijo, prav. Prav pa ni, da so zaradi tega med šolami ogromne razlike.

/…/ V vseh letih moje službe sem preživela že marsikaj: izpolnjevanje raznih preglednic, štetje ur, skoraj sem že tudi doživela, da bi mi določili, od kdaj do kdaj naj bom na delovnem mestu. A so že kar nekajkrat od takrat ugotovili, da se to ne bi obneslo. Med počitnicami namreč država na nas, učiteljih, kar precej prihrani. Če bi bili v službi, pa bi moral državni proračun precej denarja nameniti za to.

Hm, hm, hm … Če bi bilo pristojno ministrstvo ali morda učiteljski sindikat sposobna iznajti formulo, ki bi zadostila vsem zakonskim zahtevam po natančni evidenci osemurnega delavnika učiteljev, bi bili zadovoljni vsi – ravnatelji in strokovni delavci. A očitno je, da za to do zdaj ni bilo niti volje niti moči in da smo učitelji vedno bolj odvisni predvsem od svojih ravnateljev.

Papir ali človek

Vsi vpleteni bi se morali predvsem zavedati, da je osnovno delo učitelja delo z učenci: pouk in druge dejavnosti, povezane z njimi in njihovimi starši. Torej če oblastniki želijo, da bomo nepretrgoma osem ur na delovnem mestu, morajo nekako zagotoviti, da bodo tam tudi naši učenci! Pa si oni to zares tudi želijo? In kako bo potem vrednoteno dodatno delo po osemurnem delovniku, ki prinaša točke predvsem ravnateljem (prireditve, projekti, priznanja na regijskem in državnem nivoju)? 

Papirologije in ostalega dela je prav zares ogromno, tudi sestankov. A ko se človek vpraša, ali je vse to delo resnično doprineslo k boljšemu znanju učencev, izboljšalo njihov učni uspeh, pripomoglo k boljši vzgoji, potem … Tu je po moje vredno, da se ustavimo in dobro premislimo, kaj je vredno več – do potankosti izpolnjeni nešteti obrazci s pripravami vred, ki ti jih za vse učne predmete v nekaj sekundah za vsak izbrani učbeniški komplet izbruha že vsak računalnik, idealno izdelana poročila o projektih, razne analize (bog pomagaj, v enem šolskem letu se jih nabere na kupe) ali pa je več vredno to, da pedagoški delavec zna navezati stik s svojimi učenci, da jim zna postaviti meje, da jih nauči snov glede na njihove zmožnosti in da jih s svojim zgledom tudi primerno vzgaja? Da ne omenjamo ponižujočega razvrednotenja razrednikovega dela.

Vsega tega še tako idealno izpolnjeni obrazci in razne statistike ne povedo. Današnje življenje pa je, žal, usmerjeno predvsem v rezultate (kdo je boljši na NPZ, kdo ima več zlatih, srebrnih priznanj, kdo je povečal ugled šole na raznih področjih). O tem, kdo je brez posebnega pričakovanja samoiniciativno pomagal svojemu učencu, da je izboljšal svoje znanje, kdo se je res med šolskim letom znal posvetiti vsakemu (od njih), pa nič.

Pustite nam dihati!

Brez nas, učiteljev, ljudje ne bi prišli do svojih poklicev. Zato nam pustite, da razvijamo svojo ustvarjalnost, omogočite nam dovolj časa za delo z našimi učenci, ne obremenjujte nas z doprinosi in z nepotrebnimi zadolžitvami, če te nimajo osmišljenega cilja!

Pristojno ministrstvo na začetku vsakega šolskega leta potrdi našo delovno obveznost in nam na osnovi te določi plačo. Ravnatelji so dolžni vsakemu posamezniku določiti še dodatno delo po 119. členu, ki bo opravičilo njihove proste dni med počitnicami. To je to! In pedagoški delavci bomo tako, kot smo že zdaj – ne glede na različna dojemanja različnih ravnateljev –, vedno na voljo svojim učencem. Zanje, za njihovo znanje – to je bistvo izobraževanja … In ne trenutna politika, trenutne kaprice ravnateljev, inšpektorjev in raznih birokratov, ki v nas vzbujajo slabo voljo in nezaupanje v prihodnost.

BOJANA LEVINGER