Najina pisana tapiserija

Tridesetletni najstniki ali pred čim učitelji varujemo otroke?

Draga Rut, v začetku meseca je v Pišecah gostoval Marko Juhant, specialni pedagog, soavtor knjige Varuh otrokovih dolžnosti. Učitelji smo ga že poslušali pomladi in nas je navdušil. Predstavlja tisto smer v pedagogiki, ki se je poslovila od permisivne retorike in naglaša, da se morajo otroci soočiti s posledicami svojih dejanj. Pravi, da je staršem treba pred vrati šole narisati rumeno črto in jim povedati, da je to črta otrokove samostojnosti. Kritičen je tudi do učiteljev, ki ne znajo več čarati in delajo namesto poročnih šopkov pogrebne ikebane.

Mislim, da nam v Pišecah kar uspeva cvetlična in še kakšna umetelnost. Ideja o odprtem varstvu, ki smo jo letos začeli uvajati, se je izredno hitro prijela, najbolj so, seveda, navdušeni otroci, z malo obotavljanja pa so jo sprejeli tudi starši. Doslej so otroci po pouku, ko so čakali na prevoze, imeli t. i. zaprto varstvo, kar je pomenilo, da del časa pišejo nalogo, del pa so nadzorovano na igrišču ali v jedilnici. Od dežurnega učitelja se je pričakovalo, da jih ima, kolikor je možno, ves čas na očeh. Učenci so imeli veselje s skrivanjem (pred učiteljevim nadzorom) v garderobi ali na stranišču, naloge, ki so jih napisali, so bile pretežno narejene na hitro, saj po šestih urah šolskega pouka otroci ne zmorejo visoke zbranosti, poleg tega za globlje razmišljanje večina, ne le otroci, potrebuje mir in tišino.

T. i. odprto varstvo daje učencem na razpolago več izbire in več prostora, na razpolago imajo vse površine okrog šole, razen parkirišča, domačo nalogo lahko delajo, če želijo, učitelj je v jedilnici ali pred šolo. Dosedanja enomesečna izkušnja je takšna: fantje so pretežno na igrišču ali pa se pogovarjajo z dekleti, ki so odkrila gabrovo uto na zahodni strani šole. Nobenih težav z discipliniranjem, zdaj razmišljamo že o nadgradnji, denimo o doživljajskem igrišču, ki bi ponujalo svojevrstne izzive.

Kakšni zaskrbljeni glasovi bodo takoj postavili pod vprašaj učiteljevo vlogo, kako lahko tako situacijo obvladuje en sam učitelj. Rut, mislim da je pravi čas, da se postavi pod vprašaj nekaj drugega, in sicer: pred kom ali čim učitelji varujemo otroke?

/…/ Moje prepričanje je, da imamo v šolstvu kot tudi sicer opravka z mnogimi miti, ki nam krojijo naš vsakdan, a bi jih bilo dobro demitizirati ali vsaj spremeniti perspektivo nanje. Eden takšnih je mit o tem, da se nesreče da preprečiti in da niso normalni del življenja. Otrokom smo naredili sterilna igrišča, na stopniščne ograje hišniki po nalogu inšpektorjev privijajo ovire, zaklepamo šolska vrata, ko so otroci v šoli, radikalno smo jim omejili gibanje ipd. Vzeli smo jim izzive, pa tudi vso odgovornost. Če se otrok poškoduje, ni prvo vprašanje, kaj je delal, ampak kaj je ali ni naredil učitelj. V prejšnjem pismu omenjaš doživljajska igrišča. V Angliji so začela nastajati že pred sedmimi desetletji z namenom, da se otroci učijo premagovati ovire in si krepiti pogum.

Drugi mit se tiče otroške agresivnosti, ki jo je treba a priori nadzirati in zatirati. Leta 2011 je Ellen Sandseter, norveška profesorica predšolske vzgoje, objavila študijo Tvegana otroška igra z evolucijskega vidika: protifobični učinki razburljivih izkušenj. Med drugim opozori na pozitivne učinke tvegane igre, kot je raziskovanje višin in pogled od zgoraj, ravnanje z nevarnim orodjem, groba igra z ruvanjem in igrivim pretepanjem, samostojno raziskovanje itd. Njene ugotovitve so, /…/.

Še tretji mit, da živimo v bolj kriminalizirani družbi, v kateri narašča število kaznivih dejanj in nevarnosti za otroke. Celo angleški in ameriški kriminologi priznavajo, da to ne drži in da so ugrabitve otrok in zločini nad njimi prav tako redki, ali še bolj, kot nekoč. V nasprotju s tem pa je svaril, tudi formalnih, vse več, z ministrstva za šolstvo smo, denimo, dobili navodilo, da otroke opozorimo, naj se ne pogovarjajo z neznanci. Postajamo ne bolj kriminalna, pač pa bolj prestrašena družba. Petnajstletnica gre k prijateljici, ki stanuje čez cesto, in se mora takoj javiti mami, da je srečno prispela. Starši s pomočjo mobitelov izvajajo nadzor nad slehernim početjem svojih otrok, ljubše jim je, da so doma, »na varnem«. Otroke smo iz stvarnega sveta uličnih izkušenj, neposrednega druženja in pohajkovanja po naravnem okolju potisnili v njihove sobe in v internetni svet.

Danes ni temeljno vprašanje, kako varovati otroke, temveč kako jih obvarovati pred pretiranim varovanjem. /…/ Če ne razlikujemo med tem, kaj zmorejo malčki, kaj najstniki in kaj dvajsetletniki? Marko Juhant je to komentiral na svoj duhoviti način: tridesetletni najstnik bo postal odrasel, ko bo odkril, da posledice njegovega ravnanja niso na izbiro.

Draga Rut, v upanju, da se vidiva v Subotici, ti maham nazaj, tvoja prehlajena prijateljica Tanja