Vzgojni ukrepi in restitucija

Pot k pozitivnim spremembam

S Pravilnikom o pravicah in dolžnostih učencev v osnovni šoli je določen postopek vzgojnega ukrepanja v šolah, medtem ko se o načinu in ukrepih, opredeljenih z vzgojnim načrtom in v pravilih šolskega reda, odloča učiteljski zbor (lahko se pritegne tudi starše in učence) vsake šole posebej. Vse skupaj je zapisano v vzgojnem načrtu vsake šole, vzgojni načrt pa je del Letnega delovnega načrta. Vzgojni načrt šole temelji na ciljih osnovne šole, oblikujejo ga delavci šole v sodelovanju s starši in učenci. Izvajanje kakršnih koli vzgojnih ukrepov v šoli je povezano z obilo administrativnega dela, zato učitelji prevečkrat raje zamižimo na eno oko ali pa se ukrepom ognemo in tisti čas, ko imamo v razredu učenca, ki bi si ukrep zaslužil, potrpimo.

Se vam je že zgodilo, da vas je učenec ozmerjal? Vas je že kdaj učenec brcnil, udaril, oprasnil, pljunil …? /…/

Kepanje v razredu

Spominjam se svojih šolskih dni, ko sem za sošolce imela zelo pogumne fante. Vlomili so v omaro, v kateri je bil shranjen radiostolp, prinesli so svoj mikrofon in oddajnik, medtem pa, ko so se sprehajali z mikrofonom v roki po šoli in mimoidoče učence in učitelje spraševali neumnosti, smo se ostali v učilnici ob poslušanju smejali. Zgodilo se je tudi, da so pozimi med odmorom odprli okno učilnice in segli po zapadlem snegu, iz katerega so izdelali trdne kepe, nato pa so jih metali v nasprotno učilnico skozi njihovo odprto okno in ob tem pošteno okepali učiteljico. To še ni vse, med poukom so uničevali dežnike drugih učencev kar v učilnici, enkrat pa se je zgodilo, da so celo zažgali plakat in ga namesto da bi ga pogasili, ob zvonjenju nove ure kar gorečega zaprli v omaro z grafoskopom. Da se norčevanja iz učiteljev niti ne spominjam. Ja, zaradi nekaj posameznikov smo bili najbolj znan razred na šoli, ki je pod svojo streho združevala osnovno šolo in tri srednje. A na to dejstvo nisem ponosna. Danes se mi smilijo vsi učitelji, ki so takrat imeli opravka z nami, še posebno naša vdana in srčna razredničarka.

"Nova, razširjena zasnova učenja bi morala vsakemu posamezniku omogočati, da odkrije, predrami in obogati svojo ustvarjalnost – da spravi na dan zaklad, ki se skriva v vsakem izmed nas. Tako na izobraževanje ne bi več gledali le kot na sredstvo, /…/, temveč bi vlogo izobraževanja razumeli globlje: kot razvoj celovite osebnosti, ki se v vseh svojih razsežnostih uči biti.« (Delors, 1996, 78)

Odlašamo z ukrepi

Ob gledanju starih slovenskih filmov se lahko spomnimo, da so učitelji pred desetletji imeli za vzgojo veliko močnejše, predvsem pa učinkovitejše orožje, kot ga imamo zdaj. Pravzaprav je danes nasprotno kot takrat: nekih oprijemljivih in učinkovitih ukrepov sploh nimamo. Že res, da je fizično kaznovanje vse prej kot (moralno) sprejemljivo. Tudi sama, priznam, ne bi mogla sprejeti tega, da bi kdo tepel ali lasal mojega otroka ali vanj kaj metal, četudi bi si včasih takšno dejanje zaslužil. A vendar … To, kar imamo zdaj, pa tudi ni ničemur podobno. Učitelji se sicer avtonomno odločamo, ali in kdaj ter zakaj si učenec zasluži kazen v obliki vzgojnega ukrepa in restitucije, toda večina jih raje s takimi ukrepi odlaša kar se da dolgo in potem že zelo težavnega učenca z blažjimi sprejetimi ukrepi preda naslednje leto drugemu učitelju in pusti, da se z davno nastalim in krepko poraslim problemom ukvarja naslednik. Tudi zaradi tega iz otrok izhajajo težavni mladostniki z veliko lastnimi težavami. Zakaj se torej ne vprašamo, /…/.

Učiti se, da bi ...

Z reševanjem vzgojne problematike v sodobnem šolstvu se ukvarja tudi Mednarodna komisija o izobraževanju za enaindvajseto stoletje, ki svoja poročila posreduje Unescu. Komisija navaja štiri glavne cilje učenja:

1. učiti se, da bi vedeli,
2. učiti se, da bi znali delati,
3. učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in drug z drugim,
4. učiti se, da bi znali biti in živeti s seboj.

Z načrtovanjem in izvajanjem vzgojnih načrtov šol je Komisija pozvala k uresničevanju predvsem zadnjih dveh ciljev. Pod okriljem pristojnega ministrstva in sprejetih zakonskih aktov ter pravilnikov in konvencij pri nas šole spodbujajo k sledenju teh ciljev. Pri tovrstnem delu pa morajo poleg že naštetih podlag slediti tudi svojim vzgojnim in letnim delovnim načrtom.

Vsekakor se strinjam, da moramo delati v nekih določenih okvirih, a ko učitelj stopi nekaj korakov nazaj in si zadevo pogleda od daleč, se zdi, da pravilo o avtonomnosti učiteljev v šolah pade skoraj na celi črti. Pri poučevanju se je treba držati vnaprej določenih smotrov, ki so določeni na ravni države, pri vzgajanju pa smo omejeni s kopico raznih listin, sprejetih bodisi na svetovni, evropski, državni ali šolski ravni. Verjetno bi se kaznovanje in nagrajevanje učiteljev izvajalo dosledneje in bi imelo večjo vrednost, če bi tudi pri tem bili avtonomnejši. A kaj v tem primeru storiti s tistimi, ki so preveč avtoritativni in jim že šepetanje med poukom predstavlja dovolj dober razlog za izrek ustnega opomina, ali pa s tistimi, ki so sicer po nekem čudežu pristali v učiteljskem zboru, osebno pa otrok sploh ne marajo? Ja, nekatere meje morajo zaradi takih pač biti postavljene, a te meje so danes preozke.

Presoja in odločitev

/…/ Ko (in če) pride do odločitve o izreku ukrepa, je treba upoštevati naslednje stopnje:

• razrednik se  pogovori z učencem in mu izreče ustni opomin;
• razrednik se pogovori z učencem in mu izroči pisni opomin;
• po pogovoru z učencem mu razrednik izreče strogi opomin razrednika;
• razrednik predlaga, da se učencu izreče opomin oddelčnega učiteljskega zbora in po sprejetju tega poklice učenca in starše na pogovor, jim izroči opomin in jih opozori na naslednji ukrep – premestitev učenca v drug oddelek;
• razrednik predlaga, da se učencu izreče opomin ravnatelja, učiteljskemu zboru pa ob tem lahko predlaga, da se odloči o premestitvi učenca v drug oddelek; če ravnatelj izreče opomin, pokliče starše in učenca na pogovor in jim izroči opomin; če se je oddelčni učiteljski zbor odločil za premestitev v drug oddelek, jih obvesti tudi o tem in opozori, da lahko v primeru nadaljnjih kršitev sproži postopek za prešolanje otroka;
• razrednik predlaga za učenca opomin učiteljskega zbora in v tem primeru ravnatelj pokliče učenca in starše in jim ga izroči;
• ob predlogu za opomin učiteljskega zbora ali po le-tem lahko razrednik predlaga, da učiteljski zbor sprejme odločitev o začetku postopka za prešolanje.

Vsak izrečen ukrep se vpiše v obvestilo o vzgojnem ukrepu in vsebuje vrsto ukrepa, obrazložitev in pravni nauk. Obvestilo o vzgojnem ukrepu se izroči staršem osebno in ob tem ga tudi podpišejo. Če se starši ne odzovejo ali ni predvidena njihova navzočnost, razrednik ali ravnatelj pošlje staršem pisno obvestilo s priporočeno pošiljko. Drugi izvod obvestila o vzgojnem ukrepu se hrani v mapi vzgojnih ukrepov. V osmih dneh po prejemu obvestila lahko starši predložijo ravnatelju obrazložen ugovor.

Vzgojne ukrepe je mogoče celo izbrisati, in sicer če razrednik ugotovi, da je namen vzgojnega ukrepa dosežen ali pa ob koncu tekočega šolskega leta.

Zavedanje o neprimernem vedenju

Tudi restitucija je način vzgojnega ukrepanja. Pri restituciji učitelj ni odrasla oseba, ki učenca kaznuje, marveč je postavljen v vlogo opazovalca oziroma nadzornika nad izvajanjem ukrepa.

Restitucija je predvsem samostojen ukrep, ki mu lahko, a ne nujno, sledi vzgojni ukrep. Restitucija (povračilo škode) je nekakšno učiteljevo psihološko orožje, ki učencu omogoča, da se zave lastnega neprimernega vedenja ali napake ter se sam odloči, kako bo to popravil in odpravil. Poravnava škode je postopek poravnave povzročene škode z delom ali kako drugače. V nasprotju z izrekom vzgojnega ukrepa poudarja pozitivno reševanje problemov. /…/

Temeljna načela restitucije so:

• Poravnava je smiselno povezana s povzročeno psihološko, socialno ali materialno škodo.
• Zahteva odločitev in napor tistega, ki je škodo povzročil.
• Oškodovanec jo sprejme kot primerno nadomestilo povzročene škode.
• Spodbuja pozitivno vedenje neobrambnih vedenj kot kritika in kazen ter poudarja vrednote.
• Ni kaznovalca, učenec ustvarjalno rešuje problem.

Pogosto preveč zaščitniški starši

»Vzgoja in izobraževanje morata omogočiti vsakemu človeku, da sam rešuje svoje probleme, oblikuje svoje odločitve in nosi svoje odgovornosti.« (Delors, 1996, 86)

Vzgojni ukrepi in restitucija so namenjeni spremembi učenčevega vedenja v pozitivnem smislu. Žal se dandanes učenci vzgojnih ukrepov slabo zavedajo. Da je stvar resna, dojamejo šele, ko se starše in njih opozori, da se jih lahko ob naslednjem neustreznem vedenju ali dejanju prešola. Takrat je pravzaprav že zelo pozno za ukrepanje in tako učenci kot njihovi starši (pogosto so sami krivi za to, saj so bodisi preveč permisivni ali pokroviteljski in zaščitniški) so pripravljeni storiti vse lepo in dobro ter pozitivno, kot tudi grdo, slabo in negativno, da bi se znebili vsaj zadnjega ukrepa. V takem trenutku je veliko odvisno od vodstva šole, učiteljskega zbora in učitelja samega. Učitelj mora biti dovolj trden in vztrajen pri izvrševanju odločitev, učiteljski zbor ga mora podpreti in mu stati ob strani, vodstvo pa naj bi ga zaščitilo in zahtevalo dosledno izvrševanje dogovorov in pravil. Pa vendar – ali ni vse to samo v naših glavah, v popolnem svetu in na papirju, ki pregovorno prenese vse? Redko kje se je zgodilo, da se je ukrepalo v pravem trenutku s pravim ukrepom in dovolj dosledno, da se je učenec s starši vred nekaj naučil iz okoliščin, učitelj s sodelavci in vodstvom pa je s pravilnim in pravočasnim ukrepanjem omogočil normalno in nemoteno ter varno delo in bivanje v šoli. Česa takega v svoji poklicni karieri še nisem doživela, medtem ko vsakoletno doživljam odlaganje izvrševanja teh ukrepov.

V razmislek

Naj se ustavim in vsem učiteljem navržem v razmislek sledeče: Si želite, da bi pozneje v življenju o svojih učencih poslušali lepe in dobre stvari, slavili in sledili njihove neponovljive uspehe ali pa si želite trdno zamižati in čim prej pozabiti kakega posameznika, pozneje pa o njem prebirati ali poslušati v črni kroniki, ob tem pa zavijati z očmi in pripovedovati okolici, da je ta in ta že v šolskih letih bil obupen in nevzgojen? Ko si odgovorite na prvo vprašanje, je odgovor na drugo preprost: boste od zdaj zaradi dobro vzgojenega posameznika končali z mižanjem in boste, ko bo treba, sprejeli določen ukrep ali se boste miže obrnili in pobegnili stran od problema in otroka, ki je delno odvisen tudi od vas, in prepustili, da z leti zatone in uniči življenje najmanj sebi? /…/

Petra Atteya Fabiani