Opravičilo (redno) zaposlenega

Uvodnik

Letnici rojstva se imam zahvaliti, da sem redno zaposlena. Kot zaposlena plačujem davke in prispevke. S tem sem upravičena do brezplačnih zdravstvenih storitev, bolniškega nadomestila in še česa. Morda bom nekega dne prejemala celo skromno pokojnino. Dejansko mi plačevanje davkov daje še več. Iz davkov se med drugim plačujejo socialni prispevki, tudi nadomestilo za brezposelne. Ker plačujem davke, si torej lahko vzamem pravico bentiti čez brezposelne, češ da živijo na moj račun. Podobno kakor živijo revni Grki na račun bogatih Nemcev in podobno kakor milijoni brezdomcev ogrožajo mir peščice bogatih, ki zaradi skaljenega pogleda ne morejo nemoteno uživati v razkošju, ki so si ga nagrebli in za katerega verjamejo, da jim pripada. Seveda lahko isto resnico tudi obrnemo. Zaposlena sem zato, ker zasedam delovno mesto, ki bi sicer pripadlo nekomu od brezposelnih. Torej jaz uživam svoje razkošje na njegov račun.

S takšnim razmišljanjem se zlahka ujamemo v zanko, ko tisti, ki uživa nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in dostopno vsem, občuti krivdo, ker so taisto pravico odrekli drugim. Ne morem namreč sprejeti neoliberalnega diktata kapitala, po katerem trg – to novodobno božanstvo – določa, koliko delovnih mest potrebujemo. In preostali? Kaj naj storijo vsi tisti, za katere trg odloči, da zanje ni delovnih mest? Če že, zakaj nekdo ne izračuna, da kot družba ne potrebujemo armade ekonomskih analitikov in finančnih svetovalcev, saj bi bilo ceneje – ekonomsko bolj upravičeno! – kupiti kristalno kroglo in najeti vedeževalko?

Z družbo, ki ne ve, kam z mladimi, ko odrastejo, je nekaj temeljito narobe. Z družbo, ne z mladimi. Delovna mesta niso tu zato, ker jih potrebuje trg, temveč zato, ker so del družbene ureditve – družba pa smo ljudje. Otrok ima vse od rojstva pravico do vključenosti v družbo. Izobraževalni sistem in trg dela morata razviti mehanizme, ki to vključenost omogočajo. Če jih ne razvijeta, ju je treba zamenjati ali spremeniti, saj je pravica do dela ena temeljnih človekovih pravic. Nikdar v preteklosti se nismo soočali z absurdno situacijo, da bi mladim ob prehodu v odraslost sporočali, da v družbi ni mesta zanje in naj torej še malo počivajo ali celo odidejo drugam.

V šolstvu iz leta v leto narašča delež učiteljev, ki so zaposleni za določen čas, mnogi celo le deset mesecev na leto. Čez poletje jih odpustijo, septembra pa – če imajo srečo in so se izkazali kot ubogljivi – zaposlijo za novih deset mesecev. Ker je zaposlitev za določen čas prekinjena za dva meseca, tovrstne zaporedne zaposlitve ne veljajo za veriženje pogodb za določen čas, in zato zakonsko niso omejene na trajanje največ dveh let. Delodajalec lahko tovrstno veriženje razteguje poljubno dolgo, zaposleni prejemajo letno le deset dvanajstin plače, da napredovanja in drugih (sicer zamrznjenih, pa vendar) ugodnosti redno zaposlenih, ki jim tako ne pripadajo, sploh ne omenjam. Kljub temu, da so šolski sindikati glasni, ko branijo pravice svojih zaposlenih, ni slišati, da bi ščitili tudi ta del zaposlenih. Nasprotno, ti mladi ostajajo tudi zanje nevidni. Medtem ko se (upravičeno) glasno brani vsak odstotek dohodka tradicionalno zaposlenih, se tem mladim brez kakršnega koli organiziranega odpora jemlje z veliko žlico.

Kot mehek varčevalni ukrep razumemo nepodaljševanje pogodb za določen čas. A v praksi to seveda pomeni odpuščanje mlajših zaposlenih. Kot mehek ukrep pojmujemo tudi ukinjanje delovnih mest ob upokojevanju – ne meneč se za armade brezposelne mladine. Tovrstni mehki ukrepi ustrezajo tudi politiki, saj je kratenje pravic tistim, ki jih že prej skoraj niso imeli, praviloma preprosto in poceni. A logika, ki tiči za tovrstnim mišljenjem, je sprevržena do skrajnosti: tisti, ki že doslej niso imeli veliko, ne bodo hudo prikrajšani, če jim vzamemo še tisto malo, kar so le imeli. Sita večina hitro soglasno potrdi tovrstne ukrepe.

KARIN CVETKO VAH