Razburkajmo domišljijo

Narečne pravljice

Na Osnovni šoli Simona Gregorčiča Kobarid, Podružnični šoli Drežnica, sem pred novoletnimi prazniki izpeljala uro pravljic z naslovom Narečne pravljice iz okolice Kobarida. Želela sem ugotoviti, ali bodo učenci znali opisati razliko med branjem ilustrirane pravljice in poslušanjem pravljice. Pravljice sem pripovedovala v narečnem jeziku, pripovedovanje pa sem popestrila z mimiko obraza, menjavanjem glasu, s kretnjami rok, z gibanjem celega telesa. Z učenci kombiniranega oddelka 3. in 4. razreda smo prišli do zanimivega spoznanja.

Vsi poznamo pravljico Sneguljčica in sedem palčkov. Ko smo bili majhni, so nam jo brali starši ali stari starši, mi pa smo občudovali lepe ilustracije, ki so krasile knjigo. Pozneje, ko smo že znali brati, smo pravljico morda prebrali še sami. In, seveda, zraven občudovali ilustracije. Res je lepa Sneguljčica. Bela kot sneg, črna kot ebenovina, rdeča kot kri. V vseh majhnih glavah enaka podoba junakinje – enaka tisti, ki smo jo videli v knjigi. Potem je tehnologija napredovala in dobili smo Sneguljčico na videokaseti. Prav tako, kot smo pričakovali, ker smo jo videli že v knjigi. Pravljico o Sneguljčici bere na milijone ljudi in vsi imajo pred sabo enako sliko deklice. Ker jo gledajo! Ni si jim treba zamišljati, kako zgleda ta lepa deklica in kako je oblečena, ker so to namesto njih storili drugi. Kot gledalci ostajajo povsem nedejavni, s tem pa siromašijo svoj domišljijski svet!

Pravljice, ki sem jih zbrala v diplomskem delu Narečne pravljice iz okolice Kobarida, niso nikjer zapisane, kaj šele, da bi bile ilustrirane. Tako si ob pripovedovanju vsak učenec ustvari svojo sliko pravljičnih junakov. Vsak učenec si po svoje predstavlja junaka z obrazom, obleko, različnimi podrobnostmi, prostor, kjer se dogajanje odvija …

Tu je bistvena razlika! Pri poslušanju narečne pravljice, ki se je ohranila po ustnem izročilu iz roda v rod, je pravljična oseba pri vsakem učencu drugačna.

Z učenci smo naredili poskus. Zaprli smo oči, se umirili, nato sem začela govoriti povsem enostavno besedilo. »Predstavljajte si, da sedite v dnevni sobi. V kaminu gori ogenj, zato vam je prijetno toplo. Gledate skozi okno. Zunaj sneži, sneg sega že skoraj do okenske police. Na bližnjem drevesu sedi vrabček.«

Kaj vse se dogaja v učenčevih glavah! Le vprašajte jih, kako so bili oblečeni, kje so sedeli, s kakšnim plamenom je gorel ogenj, kaj so občutili, je bilo prijetno ali neprijetno … Vse bodo povedali. Presenečena sem bila, kako različni so si.

Ko govorimo, pri učencu spodbujamo pozornost in razvijamo domišljijo, da o bogatenju učenčevega notranjega sveta sploh ne govorimo.

Prapca – kaj je to?

Narečni izraz za pravljico, ki jo govorim v domačem narečju, je prapca. Torej je pravljica nekaj, kar se pravi, govori. Tudi sama to vsekakor priporočam!

S pripovedovanjem pravljic učence umirimo, z narečnim jezikom pa tudi sprostimo, zato se odlično obnesejo, ko želimo učenčevo pozornost preusmeriti na določeno temo ali pa doseči mir v razredu. Zaradi preproste strukture in znanega besedja je narečno besedilo učencem razumljivo, zato ga pristneje doživljajo in se lažje poistovetijo z junaki in dogajanjem. Če bi učencem radi posredovali vrednote, prepovedi, meje, sem prepričana, da bomo na razredni stopnji s pravljico v narečju dosegli več, kot s pridiganjem. Z uporabo narečja med poukom – sama ga uporabljam med delom v oddelku podaljšanega bivanja – zbudimo v učencu občutek varnosti, ker mu damo vedeti, da ni narobe, če se izraža v narečnem jeziku, in preženemo občutek sramu, ki ga učenec morda ob tem občuti.

Rastemo iz narečja …

Ko se z učenci pogovarjamo o knjižnem in neknjižnem jeziku, lahko pripovedujemo narečne pravljice in deklamiramo narečne pesmi ter učence spodbudimo, da pripravijo govorno vajo v narečnem jeziku. Kot uvod v temo o jezikih naših pokrajin predlagam pogovor v narečju, ki ga učenci »prevedejo« v knjižni jezik. Pri obravnavi snovi o domačem kraju učenci za domačo nalogo poiščejo legende, ki jih nato v razredu predstavijo v narečnem jeziku. Narečne pesmi pojemo pri obravnavi ljudskih pesmi in plesov.

Ugotavljam, da narečje ni le stvar slovenskega jezika, ampak ga lahko uporabimo tudi pri obravnavi snovi pri drugih predmetih. Če imate možnost, predlagajte lokalni televiziji ali radiu, da posnameta oddajo, v kateri bodo učenci predstavili zbrana besedila v narečju …

Vsak naj ustvari svojo sliko