Oblast

Naš komentar

Naslov je sposojen iz zelo gledane in popularne danske nadaljevanke Oblast (Borgen), ki se je pravkar odvrtela na naši nacionalni televiziji. Zakaj je ta serija, o tako dolgočasni temi kot je politika, tako popularna? /…/ Žal se povsod bolj ali manj spletkari, mešetari, podtika, lobira … Strokovni argumenti so le redko na dnevnem redu, civilna družba in zagovorništvo nevladnih organizacij pa nepotrebna nadlega, ki je ni vredno upoštevati.

V seriji je seveda govora o politiki na najvišji ravni, ni pa težko, vsaj tistim, ki imamo izkušnje s tako ali drugačno oblastjo, potegniti vzporednice s tistimi resorji, ki se ukvarjajo, denimo, z izobraževanjem, še bolj natančno, z izobraževanjem odraslih.

Vsaka epizoda danske serije se začne z izrekom. Zapomnila sem si tistega, ki pravi: »Če želimo skupaj ustvariti novo Dansko, se moramo naučiti drugačne komunikacije in politike.« Za razmere v izobraževanju odraslih pri nas bi se lahko glasil nekako takole: »Če želimo skupaj ustvariti novo izobraževalno prihodnost, se moramo naučiti drugače komunicirati in zamenjati politike.« Mislim predvsem na tiste, ki krojijo in že nekaj let vodijo politiko izobraževanja odraslih v prepad. Z izobraževanjem odraslih sem se ukvarjala vse svoje poklicno življenje. /…/

V našem društvu vemo, kaj je izobraževanje odraslih, vemo, kaj hočemo in vemo, kaj se dogaja napačnega na nacionalni ravni.

»Oblast je možnost in pravica do ukazovanja drugim ljudem; je tudi oznaka za vsebine ali organe, ki so nosilci te možnosti oziroma pravice.« Kdo izbira nosilce teh možnosti na našem ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, da so večinoma neprimerni ljudje na neprimernih mestih? Vlade se menjajo, naši ministri tudi, upravni aparat pa ostaja bolj ali manj nespremenjen. Novi državni sekretarji in direktorji direktorata, z ministrom na čelu, prepuščajo odločitve večinoma tistim sekretarjem (brez naziva državni), ki preživijo vse vlade in vse sisteme in imajo predvsem zakonodajo in lobistično mrežo na svojem področju v malem prstu. Ti mali bogovi potem odločajo o vsem: o zakonodaji, mreži, financiranju in delitvi državnega denarja komu in zakaj … Stroka in civilna iniciativa ter njihove strokovne utemeljitve jih ne zanimajo, njihovi pogovori in odločitve potekajo pri zajtrkih in pokušini vinske letine v zidanicah in v družbi »njihovih« ljudi.

O organiziranosti in neprimerni kadrovski zasedenosti sektorja, ki je zadolžen na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport (v nadaljevanju MIZŠ) za področje izobraževanje odraslih, je zato nesmiselno izgubljati besede. Ko smo se po srečnem naključju predstavniki moje nevladne organizacije znašli na pogovoru pri aktualnem ministru za šolstvo in ga želeli opozoriti na probleme, ki bi jih bilo treba reševati v izobraževanju odraslih, smo mu omenili tudi neprimerno organiziranost ministrstva in kadrovsko podhranjenost prav izobraževanja odraslih. A minister nas je takoj utišal, češ, kje smo pa že slišali, da bi neka nevladna organizacija solila ministru pamet, kako naj se organizira. Na gluha ušesa so naletele tudi naše konstruktivne pripombe k predlogu Zakona o visokem šolstvu, ki je neprimerno opredelil prej izredni študij z novim delnim in povzročil zdajšnje proteste. O javni mreži za izobraževanje odraslih se seveda v nevladnih organizacijah ne bo razpravljalo brez njihovega dovoljenja itd. /.../

Zato se upravičeno lahko sprašujemo, kako dolgo bo še potekalo mešetarjenje na MIZŠ s tem, kam sodi izobraževanje odraslih, zakaj imamo že leta in leta povsem zastarelo in nespremenjeno zakonodajo na tem področju. A se prav ničesar ne ukrene – kljub stalnim opozorilom. Da o lobiranju in dogovorih, kdo sodi v javno mrežo organizacij za izobraževanje odraslih in kdo ne, kar je seveda povezano s sofinanciranjem iz državnega proračuna, sploh ne govorimo. Vsi dogovori o spremembah v izobraževanju odraslih potekajo večinoma za zaprtimi vrati, v skupinah osebkov, ki so všečni in po godu sekretarju, brez možnosti sodelovanja širše strokovne javnosti in brez upoštevanja analiz, posnetkov stanja in številnih študij, ki so bile že večkrat narejene, mnoge na našem osrednjem zavodu za izobraževanje odraslih Andragoškem centru. Javne razprave si moramo vedno znova izbojevati. Zakaj?

Nevladne organizacije imenujejo nekateri tudi tretji sektor civilne družbe. Opravljajo vsaj dve pomembni funkciji: zagovorniško in storitveno, ob tem, da predstavljajo eno od oblik sodelovanja državljanov pri upravljanju države in družbe. So namreč tudi pomemben izvajalec javnomnenjskih storitev na področjih, kot so sociala, zdravstvo, kultura, zdravje, šport … in, seveda, izobraževanje.

/…/ To sodi med zagovorništvo, z njim imamo opraviti vsakič, ko se za kaj zavzemamo. In mi se zavzemamo za strokovne rešitve v izobraževanju odraslih, za kakovost, transparentnost in sodelovanje vseh vladnih resorjev in ministrstev na tem področju.

Izobraževanje odraslih ne more biti domena enega človeka ali dveh ljudi, ki se šopirijo in uveljavljajo svoje interese, ker jim to dovoli (ne)odgovorna oblast, ampak dialog in komunikacija strokovno kompetentnih ljudi in organizacij, ki poznajo področje, na katerem delujejo, in probleme, zato bodo znali poiskati tudi rešitve, ki izključujejo nezadovoljstvo, neinformiranost in neupoštevanje uporabnikov.

Glas vseh, ki se zavzemamo in delujemo uspešno v izobraževanju odraslih, brez večjih posegov oblasti se najbolj širi prav ob vsakoletnem največjem množičnem prazniku in manifestaciji izobraževanja – Tednu vseživljenjskega učenja. Zaradi takih dogodkov je vredno vztrajati in se boriti za pravično in enako mesto izobraževanja odraslih v naši družbi.

Sekretarji enkrat gredo ali se zamenjajo, civilne in nevladne organizacije ostajamo.

IDA SREBOTNIK