Kjer vsi govorijo isto, razum spi, spanec razuma pa rojeva pošasti
Uvodnik
Evropska unija živi od formalnih postopkov, pogajanj in kompromisov v iskanju skupnega dobrega. Izumlja si nov politični red. Temelj zanj je demokratična politična kultura v vseh članicah. To še posebej velja za postkomunistične države, skupaj s slovensko, v katerih je demokracija pravzaprav šele v puberteti. Demokratično življenje v posameznih nacionalnih državah je namreč bistveni pogoj za to, da lahko demokracijo prakticiramo tudi na transnacionalni ravni, torej na evropski. Za to je potrebna kultura soglasja, ki jo zaznamuje zavestna izločitev dvoma in nezaupanja. Nezaupanja in sumničavosti pa se je mogoče najlaže znebiti s pomočjo informiranosti, znanja, razvoja in inovacij.
Tu pa pride do izraza primerjalna prednost Slovenije kot članice EU. Geografska bližina in tradicionalne vezi z manj srečnimi deli nekdanje Jugoslavije in Balkana terjajo od nas, od vladnih organov in ustanov civilne družbe, da poskušamo nakopičeno, čeprav ne že tudi sistematizirano znanje o tej hudo preizkušani regiji ponuditi EU, in sicer kot enega od naših prispevkov k splošni stabilnosti in zagotavljanju miru na stari celini. To pomeni, da prevzamemo delno odgovornost za neposredno soseščino tako, kot je v vojnah za jugoslovansko nasledstvo EU dolgo ni hotela.
Zdaj, ko tudi pravno-formalno živimo v evropskem okviru, morejo in morajo tudi naši politiki in diplomati, skupaj z gospodarstveniki, znanstveniki, umetniki in izvedenci, prispevati svoje spoznavne sposobnosti k skupni evropski politiki. Ali bomo v EU samo pasivno sprejemali direktive ali pa se bomo neskončni debati o Evropi in njenem poslanstvu dejavno pridružili s svojimi idejami, rešitvami in predlogi, je v marsičem odvisno od državniške zrelosti politične elite.
Bistvena poteza zrele politične elite je po mojem v tem, da ji uspe mobilizirati kar največ človeških virov v doseganju in vzdrževanju skupnega dobrega. Za to pa mora biti tudi v nacionalni državi ključna prav metoda, ki zaznamuje stil evropskega vladanja: široka javna debata in iskanje soglasja, zmanjševanje medsebojnega nezaupanja in krepitev zavesti o skupnem dobrem. Nenehno pogajanje o smislu in načinih skupnega življenja je naša usoda. V takšnem političnem okviru razlike niso nevarne, ampak spodbudne; saj preprečujejo namreč “poraz mišljenja” in zdrs v zatohlo samozadovoljnost. Tam, kjer vsi govorijo isto, razum namreč spi, spanec razuma pa rojeva pošasti. Tako nam iz davnine kličejo črne slike Francisca Goye. Zdi se, da je to univerzalno svarilo primerno tudi za današnjo rabo.
ALEŠ DEBELJAK
