Abeceda

Naš komentar

V začetku tega meseca so v ljubljanskem kinu Dvor začeli predvajati Wagenhoferjev dokumentarni film Alphabet. Film je že bil deležen precejšnje medijske pozornosti, vendar ne toliko zaradi svoje značilno filmske kakovosti, temveč predvsem zaradi vsebine filma, o kateri sta bila organizirana tudi dva strokovna pogovora. Ta vsebina je v sicer barvnem filmu prikazana izrazito črno-belo. Po eni strani gre za upravičeno kritiko sodobnega šolstva, vendar za preveč poenostavljeno, po drugi strani pa za premalo kritično in reflektirano predstavljanje nekaterih pojavov kot nekakšne alternative takšnemu šolstvu. Zato so eksplicitna in implicitna sporočila filma strukturirana okrog dihotomij: delo proti igri, mehansko učenje proti ustvarjalnosti, storilnost in tekmovalnost proti sodelovanju itd. Te dihotomije so problematične vsaj iz dveh razlogov. Prvič, ker je v tem kontekstu sodobna šola predstavljena le kot utelešenje »negativnega« pola (delo, mehansko učenje, storilnost in tekmovalnost), medtem ko film ne postreže prav z nobenim dokazom, da v sodobni šoli ni tudi prostora za igro, ustvarjalnost in sodelovanje. Drugič so te dihotomije problematične že same po sebi, saj marsikdaj sploh ne gre za medsebojno izločujoče se pojave. V nekaterih poklicih, res bolj redkih, je delo pravzaprav igra; igra pa je, denimo za poklicne športnike, dobro plačano delo. Na mnogih področjih je dobro znanje ali do mojstrstva izpiljena veščina nujni predpogoj ustvarjalnosti. Tako meni celo Ken Robinson, izjemno popularen kritik sodobnega šolstva in zagovornik šole, …/…/.

Poleg tega film – kljub temu, da njegov avtor pravi, da ne ponuja nobenih odgovorov, ker odgovorov na probleme sodobnega šolstva tudi sam nima – vendarle predstavlja kot nekakšne alternative sodobni šoli (ta naj bi »v otrocih oblikovala vzorce mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj ljudi oblikovati v dobro delujoče člene v proizvodni verigi«), neke vrste poenostavljeno rousseaujevstvo in ponovno oživljene z njim povezane ideje progresivne pedagogike ter gibanja za umetniško vzgojo. To se najprej kaže v predstavljanju otroka kot z vzgojo še ne zatrtega človeka, ki je po naravi ustvarjalen, obdarjen z izjemno sposobnostjo domišljije in še mnogimi drugimi talenti, ki jih šola sploh ne prepozna ali pa jih celo duši, namesto da bi jih pomagala razviti. Robinson gre še korak naprej in trdi, da šola ubija ustvarjalnost, ker sistematično uničuje otrokovo domišljijo. Ta trditev je v filmu predstavljena kot znanstveno ugotovljeno dejstvo, saj naj bi raziskave kazale, da se »osemindevetdeset odstotkov otrok rodi visoko nadarjenih. Po šolanju je takšnih le še dva odstotka«. Vendar gledalec ne izve, za …/…/.

Sicer pa je že samo predstavljanje ustvarjalnosti kot alternative tekmovalnosti v današnji šoli, zgrešeno. Kajti neoliberalna ideologija, ki ima velik vpliv na sodobno šolstvo, res spodbuja tekmovalnost tako znotraj šol, kakor tudi med šolami in med nacionalnimi šolskimi sistemi (denimo z javnim objavljanjem lestvice dosežkov učencev posameznih držav na mednarodnih preverjanjih znanja iz tako imenovane bralne, matematične in naravoslovne pismenosti), vendar to še zdaleč ne pomeni, da s tem izključuje ustvarjalnost. Prav nasprotno. Tako je, denimo, v strateških dokumentih o izobraževanju v EU, ki so prežeti s to ideologijo, spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti eden od ključnih ciljev sodobnega izobraževanja. Kot cilj izobraževanja sta postavljeni predvsem zato, ker sta razumljeni kot nujna sestavina take vrste izobraževanja, ki je lahko učinkovito sredstvo za razvoj podjetij in s tem tudi za povečevanje konkurenčnosti nacionalnih gospodarstev EU na globalnem trgu. Brez ustvarjalnih in inovativnih ljudi namreč nacionalna gospodarstva ne morejo več uspešno tekmovati na globalnem trgu. To je glavni razlog, da se od šol zahteva, da spodbujajo pri učencih ustvarjalnost in inovativnost. In nič čudnega ni, da se oboje tesno povezuje s spodbujanjem podjetništva. Iz tega se lepo vidi, da spodbujanje ustvarjalnosti v šoli ni mišljeno kot nasprotje spodbujanju tekmovalnosti. Oboje spada v neoliberalni koncept sodobne šole. Zato šola, ki spodbuja ustvarjalnost, ne more biti prava alternativa šoli, ki je v filmu predmet kritike zaradi svoje storilnostne in tekmovalne usmerjenosti, zgolj zato, ker spodbuja ustvarjalnost. Kajti ustvarjalnost ni …/…/. Jasno je sicer, da je to sodobna šola, ki je – kot pravi avtor filma – podrejena ciljem gospodarskega razvoja in kapitala. Toda ali je takšna šola predmet kritike zato, ker je storilnostno in tekmovalno usmerjena, ali zato, ker zatira ustvarjalnost otrok? Če je zaradi prvega razloga, potem poudarjanje ustvarjalnosti kot alternative ni prava rešitev, saj se tekmovalnost in ustvarjalnost ne izključujeta. Šola namreč lahko spodbuja oboje, vključno s spodbujanjem tekmovanja v ustvarjalnosti. Če pa je šola predmet kritike zato, ker duši ustvarjalnost učencev, potem je taka kritika …/…/. Obstaja pa še tretja možnost, namreč da je sodobna šola predmet kritike zaradi obeh razlogov: ker je po eni strani pretirano storilnostno in tekmovalno usmerjena, po drugi strani pa premalo spodbuja ustvarjalnost učencev. A tudi v tem primeru ustvarjalnost ne more biti prava alternativa tekmovalnosti. Je torej prava alternativa šola, ki spodbuja ustvarjalnost in zatira tekmovalnost? Toda ali je vsaka oblika tekmovalnosti v šoli vedno nekaj slabega? Sta ustvarjalnost in inovativnost vedno nekaj dobrega? Ne glede na vse te pomisleke je film …/…/.

ZDENKO KODELJA