Nas slabi medosebni odnosi motijo?

Uvodnik

Za biološko rojstvo potrebujemo zrak, pljuča, da samostojno zadihamo. Nismo več odvisni od matere in postanemo samostojno telo. Za socialno rojstvo potrebujemo »socialno raztopino«. Ljudi, da nas obdajajo. Zato nenehno preverjamo, ali so ob nas. Otrok si od začetka biološkega življenja prizadeva, da bi se čim prej naučil, kako si lahko ob sebi zagotavlja ljudi. Kot telo za življenje potrebuje dihanje, zrak, kisik, potrebuje duša ustrezno socialno raztopino, odzive ljudi, da deluje, ohranja ravnotežje in se razvija. Potrebujemo medosebne odnose in odzivanje drugih ljudi – podobno kot ribe potrebujejo vodo.

Vse življenje preverjamo, ali imamo ob sebi ljudi, in sicer prek njihovih odzivov in sporočil. Eric Berne govori o »strokih«, torej sporočilih ljudi, namenjenih drugemu človeku. Iz njih nastaja otrokovo socialno rojstvo, oblikuje se značaj in se skozi življenje spreminja osebnost.

Pozitivni odzivi drugih nam dajejo občutek varnosti, obdanosti, socialne pripadnosti, spoštovanja in zaščite. Odzivi zadovoljujejo prirojene potrebe, ki jih lahko zadovoljujemo le v odnosih z drugimi. Odzive potrebujemo, da ohranjamo čustveno ravnotežje in osebnostno rastemo. Če od ljudi ne dobimo dovolj pozornosti in pozitivnih odzivov, se v stiski zatečemo tudi k temu, da izzovemo celo kritiko, prepir, obsojanje ali zgražanja. Bolje negativni odzivi, sporočila ljudi, udarci od zunaj kot – nič. Tako globoko smo torej odvisni od pozornosti ljudi! Brezbrižni odnos drugih (»ti zame ne obstajaš«) je za nas najbolj uničujoč. Na drugi strani pa nas najbolj nagradi brezpogojna ljubezen ali sporočilo, da nas imajo radi take, kakršni smo.

Kot ugotavlja več svetovno priznanih avtorjev, se otrok že po naravi nagiba k prijetnim, pozitivnim doživetjem in nagradam. Sluti namreč, da mu dajejo življenje, omogočajo preživetje, razvoj, samouresničevanje. Umika pa se neprijetnostim, saj jih doživlja kot uničujoče.

Otrok že zelo zgodaj, še preden začne govoriti, spozna, da je nagrajen, če stori nekaj, kar odrasli odobravajo. Nasmehnejo se mu, vzamejo ga v naročje, mu dajo piti ali mu ponudijo kakšno drugo čustveno ugodje. In nasprotno, če se odrasli, ki ga obdajajo, ne strinjajo s tem, kar je naredil, ga gledajo jezno ali odvrnejo pogled in gredo mimo njega, kot da jim zanj ni mar. Tedaj otrok (pozneje tudi odrasli) doživlja zavrnitev in nanj se usujejo negativna čustva. Doživlja jih neprijetno – kot kazen.

Zato je pri otroku močna težnja, da bi se čim prej naučil, kaj na tem svetu je za odrasle okrog njega prav in kaj ne. Sluti, da je to ključ za njegovo preživetje. V iskanje odgovora »je prav« ali »ni prav« ga žene preživetveni nagon. Sluti, da brez ljudi ne more preživeti. V prvih petih letih življenja je fizično nebogljen in tedaj ima čas, da se tudi socialno vraste med ljudi in pri približno petem letu starosti doživi svoje socialno rojstvo. Ljudje bodo v prihodnje njegov »socialni kisik«. V odnosih z njimi bo zadovoljeval svoje prirojene, primarne psihosocialne potrebe.

Ker nežno človeško bitje hlepi po prijetnih doživetjih in se na vse pretege trudi, da bi spoznalo, kaj je prav in kaj ne, sprejema od pomembnih odraslih v neposrednem okolju tudi napačna pravila, neustrezne napotke za življenje (če ti kdo nečesa ne da, ga udari; na svetu si pomemben samo ti; ljudem ne zaupaj itd.). Ta po navadi vodijo v destruktivno vedenje in pozneje v življenju v »luzerstvo«. Isti otrok bi se lahko v socialnem rojstvu razvil v zmagovalca in konstruktivno živel z ljudmi v okolju.

K sreči pa nas socialno rojstvo ne determinira dokončno. Živimo v spreminjajočem se svetu. Z njim se spreminjamo tudi sami, saj sta osebnostna rast in čustveno dozorevanje vseživljenjska procesa. V sodobni družbi se vedno več pozornosti namenja prav osebnostnemu razvoju in samouresničevanju, kar vsi potrebujemo za ustvarjalno delo. Nova tehnologija ponuja neskončne možnosti. Da bi jo bolje izkoristili, potrebujemo zamisli in inovacije. Če imamo možnost, da se samouresničujemo, sežemo najdlje in največ ustvarimo. Delu se posvetimo z vso svojo osebnostjo, intelektom in čustvi, podatki, stališči in vrednotami. Za delo ne zadoščajo le mišice, potrebna je človekova duša. To potrjujejo tudi vse mednarodne raziskave o tem, kaj so osnovne sposobnosti in lastnosti, ki jih sodobni čas zahteva od nas.

Ne sprašujemo se več po poklicu, torej »kaj smo«, ampak »kdo smo«.

To je le del razmišljanja priznane psihologinje in andragoginje, ki nam ga približa v svoji novi knjigi Spoznaj sebe in druge (izdalo Društvo za izobraževanje za tretje življenjsko obdobje, 2014).

Dr. ANA KRAJNC