Slišim mir, izklopim ves vesoljni svet

V ateljeju

Vselej sem imel pri sebi skicirko, seveda če sem kaj zanimivega videl. Najraje pa sem portretiral. Tudi v času, ko sem bil še priučeni kovač v Tovarni poljedelskega orodja  na spodnji Muti ob Dravi. Takrat sem o svojem ateljeju lahko samo sanjal.

Leta 1945 so mi v Marenbergu (Radlje ob Dravi) dali skromno družinsko stanovanje v prvem nadstropju nad pošto. Večjo sobo sem pregradil s špansko steno, kamor sem postavil omaro, mizo in slikarsko stojalo, ostali del pa namenil za bivanje. To je bil moj prvi atelje! Toda lepega dne sem moral na orožne vaje in med mojo odsotnostjo so moj prvi atelje in bivalni prostor lastniki stavbe namenili za svoje potrebe.

Edina možnost, ki sem jo videl v takih brezizhodnih okoliščinah, je bila, da se z družino (ženo in majhnim otrokom) selimo na Gortino v leseno bajto, ki je bila tedaj prazna, sicer v lasti dveh gluhonemih, in je bila v bližini domačije ženinih staršev. Spoštovanja vredno majhno posestvo, vendar od leta 1910 trdno na svoji zemlji. Le nekaj metrov od bajte je bil majhen ribnik, v katerem so predvsem ob deževnem vremenu vso noč regljale žabe kot fantastičen operni orkester.

Vendar v tej bajti ni bilo prostora za atelje, bila je le majhna soba in skromna kuhinja. Ob tej življenjski zgodbi sem moral reševati tudi nujno gmotno vprašanje, kakor sem vedel in znal. Na takratnem ministrstvu za kulturo v Ljubljani mi niso odobrili štipendije. Obrazložili so, da so tudi nekateri pomembni študirali v Parizu brez štipendije, kot, denimo, Moša Pijade, pa vendar so se nekako znašli, za kak semester prekinili študij in sprejeli fizična dela na železniški postaji, se pravi z lopato nalagali premog na tovornjake, in dostavo strankam na dom.

Leta 1954 sem se z družino preselil v Slovenj Gradec, kjer so mi poleg stanovanja dodelili še atelje. To je bil en večji razred nekdanje obrtne šole, od tam pa po dogovoru iz pritličja v prvo nadstropje, potem v leseno barako ob Celjski cesti, iz nje v umetnostni paviljon, končno pa sem pristal na podstrešju stavbe na Glavnem trgu. Naj omenim, da je bila ta zgradba zgrajena leta 1779 za časa Marije Terezije, in to posebej za okrajno glavarstvo.

To moje podstrešje je kot slovenski kozolci, narejeno v leseni konstrukciji, pod izveden v naravni žgani opeki, stari približno dvesto petdeset let. Na moje podstrešje vodi oseminosemdeset stopnic, v zadnji etaži pa so stopnice iz hrastovega lesa enake starosti kot opečnati pod. Še posebej veliko vrednost pa imajo ročno izdelana železna vrata, ki so bila narejena zaradi požarne varnosti.

S tem sem želel zavestno ohraniti del zgodovinske in kulturne dediščine mestnega jedra.

V mojih zrelih letih moram upoštevati enakomerni ritem, brez kakšnih turbulenc in stresov. Vsak dopoldan sem od pol dvanajste do druge ure v mestni kavarni v krogu zvestih »mušketirjev«. Popoldan pa vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, slikam za svojo dušo. Tu v svojem ateljeju slišim mir, tu izklopim ves vesoljni svet, sem samo jaz in moje slikarstvo gore Uršlje.

KAREL PEČKO