Odgrinjamo zaveso
Iz ateljejev – oko in roka
Kaj delajo,
kam gledajo,
kaj vidijo,
o čem razmišljajo,
čemu trenutno namenjajo kos svojega srca?
Mladi ljudje, s katerimi imam opravka in se pripravljajo na zaresen vstop v globalno vas, nujno potrebujejo oprijemališča, s katerih se lahko razgledujejo po svetu – in prve oprimke je nujno dobiti v domačem okolju. Se mi sploh zdi čudno, da ob vsem nabiranju pik/točk, ki omogočijo prehod iz domačijskega (srednje šole) v svet univerzuma, nobena vrednost ni pripisana prav tej zasidranosti, o kateri govorim: torej kaj in koliko ve mlad, šolajoči se človek, bodoči izobraženec, o svojem kraju, njegovi zgodovini, ljudeh, ki so kraj zaznamovali in ga določajo še drugače kot s skupnimi, komunskimi vplivi.
To je bil razlog, da se kot dejavni udeleženci razgledamo po tem, kako v mestu, ki ga je na zemljevid sveta postavila prav likovna umetnost v tesni povezavi s plemenito idejo o miru kot edinem človeka vrednem načinu bivanja, preverimo, kako je z likovno ustvarjalnostjo.
Seveda nismo ne hoteli, sploh pa ne znali biti jezik in pamet likovne stroke – tega nismo niti vešči in tudi ne ustrezno umni. Želeli pa smo odgrniti zaveso pred ateljeji likovnih ustvarjalcev, dovolili smo si pridobiti dovoljenje za vstop v njihovo zasebno, postavili smo jim vprašanja o njihovem prvem likovnem vstopu v svet (o prvi razstavi torej), poizvedovali o njihovih ateljejskih štorijah ter o njihovem osebnem (tudi o splošnem) položaju umetnika tu in zdaj. Izbrali smo deset likovnih ustvarjalcev in ko so privolili v sodelovanje, se je začelo popotovanje od avtorja do avtorja. To so: Franc Berhtold, Bogdan Borčić, Peter Hergold, Jure Markota, Zoran Ogrinc, Karel Pečko, Luka Popič, Naca Rojnik, Jerneja Smolnikar in Boštjan Temniker.
Fotografske utrinke, ki spremljajo našo pripoved, je lovil dijak Jure Horvat, z avtorji sta se pogovarjali in besede zapisovali dijakinji Martina Konečnik in Neža Krenker. Ritem njihovega dela je bil pri vseh ustvarjalcih enak: obisk, vstop v atelje, tam pa pogledati, kaj delajo, kam gledajo, kaj vidijo, o čem razmišljajo, čemu trenutno namenjajo kos svojega srca. Pogledati torej čez rob, ki je omogočen sleherniku: pravzaprav pa – koliko pa nas je, ki nam je bilo že dano vstopiti v katerega izmed delovnih prostorov s katerega koli področja umetniškega ustvarjanja že?
Dogovorili smo se, da bodo skupaj z reportažno fotografijo (umetnik med delom, med pogovorom, podoba iz ateljeja, avtorjev portret) in njihovo izjavo o ateljejih, razstavili prav tisto likovno delo, ki ga bodo ustvarjali med njihovim obiskom.
Zdaj, ko imamo vse pri roki, šele lahko prav ugledamo, koliko različnih pogledov, vrednotenj, odzivov, izzivov, poustvarjanj je deležen ta naš isti, en sam in skupen svet. V tem je pravzaprav skrivnost našega razkošnega tu in zdaj – en sam svet nam je dan na razpolago, a toliko resnic vemo o njem. Ne samo umetnikom in znanstvenikom, sleherniku med nami je dan v uporabo in užitek, a vsak si ga sme vzeti le toliko, da s tem drugemu ne stori škode.
Še enkrat hvala vsem avtorjem, slikarjem in kiparjem, velja seveda za oba spola – skromni kot so, najbrž sploh niso opazili, kako veliki so bili v svoji drži, ko so mlade ljudi sprejemali potrpežljivo, spoštljivo, predvsem pa jih obravnavali zares in kot svoje enakovredne sogovorce, čeprav so marsikje in marsikdaj še daleč od skrivnosti in pravzaprav šele sredi iskanj tistega, ki je njim preizkušena stalnica. Konec koncev so Martina, Neža in Jure skušali biti sogovorniki s Prešernovim nagrajencem, pa s človekom, ki je v Slovenj Gradec dobesedno v mimohodu pripeljal svet, in s svojimi učitelji ali pa dovčerajšnjimi popolnimi neznanci.
