Tri kave z Rut

Najina pisana tapiserija

Draga Rut,

zgodovina najinih javno izmenjanih sporočil se je začela že pred sedmimi leti, natančneje tistega dne, ko si odpotovala v Srbijo kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine. Takrat sem v svojem spletnem dnevniku, ki sem ga odprla prav tisto leto (2007), objavila pesem Slovo (http://levazleve.blogspot.com/search?q=slovo). Na mojem blogu si potem še večkrat pustila svojo sled. Ko sem letos urednici Šolskih razgledov predlagala, da bi si javno dopisovala s tabo, je mojo ne prav vsakdanjo idejo sprejela brez obotavljanja. Upam, da jo boš  tudi ti.

Če seštejemo številke leta, ki se začenja, torej 2014, dobimo pravljično število 7. Dober znak, se strinjaš? Nekaj mi pravi, da bo to leto posebnih premikov, srečanj in posrečenih sovpadanj. Zvenim kot horoskop? A veš, da imam v svoji delovni karieri na vesti tudi pisanje horoskopa za lokalni časopis? Resno, preučevala sem položaje planetov, risala konstelacije s pomočjo efemeridov in pesnila napovedi. Imaš tudi ti občutek, da živimo več življenj? Zanimivi pa so ti prehodi in natrgan spominski trak, ki ga nosimo s sabo. Kaj se nanj zapiše in kaj zbriše, kateri vzgibi odločajo o tem? Kako včasih znova živo zatrepetajo podobe, ki spijo nekje v naših globinah. Zbudijo se in nam potem z melodijo pozabljenih napevov mešajo štrene. Kako se trudijo psihologi, astrologi in razni vedologi razložiti človeško večplastje, pa še vedno ostajamo skrivnost sami sebi. Uganka brez primere. Če sem poštena, uganka med ugankami. Res, kako spomin deluje pri živalih in kakšne spominske kartice imajo, denimo, drevesa. Tiste lunske oljke na Pagu, ki so jim strokovnjaki gozdarskega inštituta izmerili več kot tisoč let. Si predstavljaš, kakšna izjemna galerija bi to bila, če bi imeli dostop do njihovega vizualnega spomina?

Pišem ti o spominjanju, pa bi ti v resnici morala o pozabljanju, osebnem, ne kolektivnem, tistega se bom lotila kdaj drugič. Mislim na predmete, na posamezne kose osebne prtljage, ki jih imamo v lasti, jih nadzorujemo (ali oni nas), prenašamo in izgubljamo. …/…/ Si se kdaj vprašala, od kod nam ta imperativ stoodstotnosti? V družbi, ki se iz družbe skupnosti nezadržno spreminja v družbo čudovitih posameznikov, je tudi odgovornost  naprtena predvsem posamezniku. Se varam, če se mi zdi, da je še posebej čvrsto ugnezdena na ženskih ramenih? Vem, Rut, da veš, o čem govorim.

Biti tista, ki uči in se uči, učiteljica, mati, negovalka ostarelih staršev, biti zaljubljena in hkrati pogajalka in varuhinja svojih mej v partnerskem odnosu, in še: biti plesalka z ognjem, iskalka besed za neizrekljivo, čistilka in vrtnarka lepega. In biti tista, ki je kriva, če kaj od tega spodleti. Množica institucij, majhnih in velikih imaginarijev, nas vsakodnevno opremlja s krivdo. Medtem ko politiki z amatersko vnemo uprizarjajo politiko, matere skrbijo, da hčere ne bi pozabile, za kaj vse so odgovorne. Zato pozabljati včasih pomeni ne sprejemati vsiljene vloge.

Oprosti, že obračam jadra. Obljubila sem si, da moja pisma ne bodo temnogleda, še več, rada bi se v dialogu s teboj spomnila mnogih dobrih zgodb, ki sva jih kot sodelavki  sanjali in verjeli vanje. Rada bi slišala, kašne vezi pleteš med slovenskim in srbskim kulturnim podnebjem, kakšna je tvoja vojvodinska zima, s kom piješ svoje kave razgovoruše, čigave iskrive oči in misli bi mi rada predstavila. V zameno za moje spise iz province, za izbrana zrna šolskega in družbenega vsakdana, za merico moje radovednosti in samospraševalne refleksije. Rada bi, da iz različnih perspektiv sestavljava najino pisano tapiserijo. Brez moke stereotipov, s katerimi se redijo mnogi mediji, ampak iz osebnega, krhkega, a polnokrvnega tkiva, z odtisom cajtgajsta in najinim podpisom.

Draga Rut, sva že pri tretji kavi, moja diši v brežiškem Jazz pubu, tvoja v novosadski kavarni. V kateri, mi boš zaupala prihodnjič. Se že veselim. Saj veš, so stvari, ki jih ne moremo deliti z drugimi in so take, da bi jih bilo greh imeti le zase.

TANJA PLEVNIK