Suvereni hlapci

Osebno

Vse kaže, da so bile sanje dovoljene res le en sam dan. V deželi ljudi, ki so veljali za poštene garače. Če bi se otresli še balkanskih navad, se odprli nebesni širini evropskih trgov, bi ugnali celo takratne keltske tigre – Irce, so nam govorili strici trdega centra. In kako ironično, zdaj smo res tam … Na brezpotju. Podpisovalci (ne pogajalci) v Bruslju so zato pristali na vse. Na logičen diktat zaprtja tovarne sladkorja, kar danes plačujemo s potrojeno tržno vrednostjo tega blaga zaščitenih monopolistov v Evropi. Na pot naših bank od vodilnih igralcev v regiji do krupjejev v balkanskem kasinokapitalizmu. Trdo smo pristali na 50-odstotni samooskrbi s hrano, a jo vseeno uničujemo za subvencije. Posledično smo danes rekorderji po kvadratnih metrih trgovskih centrov s tretjerazredno robo in prava evropska kloaka. Zaprli smo, denimo, Tobačno Ljubljano, ki ni prinašala dovolj dobička lastnikom, razbili in razdali Iskro kdovezaradičesa … V Sloveniji se čez noč nič ni več izplačalo. Čakale so nas sijajne finančne perspektive balonov čistih utopij. Pred vstopom v EU se je zdelo vse mogoče. Bilo je pa mogoče le zato, ker so naše gospodarstvo kot starega džankija navlekli na kredite za neskončno rast. Bilo je mogoče, ker smo navlečeni na neoliberalno mantro zaupali prevarantom. In, bodimo iskreni, iluzija evropskega blagostanja brez truda se je pri nas dobro prijela. Četudi nikoli nisem dal glasu zavajajoči evropski ideji, sem ravno toliko kriv kot storilci tržnega genocida. Le da slednji na hribovitem Balkanu pristanejo na smetišču zgodovine, pri nas pa nanj pripeljejo kar cel narod.

Danes, ko jo hiperprodukcija grabi za vrat, mačeha Evropa snema svojo masko. Da smo leni in več potrošimo kot ustvarimo, se iz Bruslja že dolgo sliši. Razumljivo, saj hoče center v obdobju suhih krav svoje kolonije optimalno izžeti. Manj pa je razumljiva množična amnezija stavcev na napačne konje. Ti zahtevajo kisik za gospodarstvo s hujšanjem javnega sektorja. To je isto, kot če bi zakajenim pljučem kadilca dovajali kisik na račun izklopljenih možganov. Umeten konflikt med realnim in javnim sektorjem ustreza plenilskemu interesu. Mar hinavci, ki najbolj svarijo pred izgubo suverenosti, te že niso razprodali? Njihova moč je odvisna od razkola, od strahu med ljudmi. Zato večni manevri kulturnega boja, obujanje ideologij od Karantanije do na novo pisane zgodovine. Vendar ni moj namen polemizirati s sovražnim govorom t. i. mladih ekonomistov, ko gre za javni sektor. Tega užitka, tega alibija jim ne privoščim. Utrinkov sloge med Slovenci je ustrahovalce vselej najbolj strah. Kakšna pa je učinkovitost tistih, ki danes pridigajo o neučinkovitem javnem sektorju? Ali niso avtorji tovrstnih teorij sedeli v nadzornih svetih zavoženih bank in firm? Nam niso prodajali buč o stabilni naložbi v NKBM? Niso kot ministri govorili o varnem pologu v sklad za pomoč držav z evrom? …/…/ Naša zgodovinsko utemeljena pohlevna narava, vajena biča,  naša ujetost v neskončno medsebojno nezaupanje »velikim« lajša delo.

Kot matematik lahko razmislim o nevarnosti, ne da bi se je dotaknil. Kot učitelj pa moram pred njo posvariti prihodnost. Sram me je, da je našemu cehu pri drugem v celoti spodletelo. Izobraževalni sistem je zadnje, kar bi smeli žrtvovati. A smo to sramotno storili najprej. …/…/ Okolje, v katerem je znanje brez vrednosti, je najboljši inkubator trdobučnih potrošnikov. Je tudi gojišče izkoriščanih in brezpravnih. Zato smo šolo tržno razšolali po celotni vertikali. Prijazna je do posebnih in zelo posebnih potreb uporabnikov. Ne zaradi razcveta empatije, ampak zato, ker se izvajalcem (iz)plača.

Ocene popravljajo starši in ne otroci z učitelji. Zato imajo v redovalnici in pri vsiljevanju permisivnosti (od specifičnih kapric naprej) v devetletki vidne uspehe. Ko govorimo o (ne)znanju, mizernih delovnih navadah, odsotnosti osnovnih socialnih veščin in vsega, kar odloča na trgu dela, se nas hitro utiša. Drugorazredni Evropejci brez pravih perspektiv teh kompetenc pač ne potrebujejo. 

Leta 2006 so z levo–desno kravjo kupčijo naši bruseljski lakaji v parlamentu zapečatili nacionalni interes. Z brutalnim financiranjem na glavo so končno obglavili še sekundarno izobraževanje. Kakovost – dokazljivo in merljivo znanje – je kaznovana z manjšim vpisom in s tem počasno smrtjo tradicionalne šole. Poštenost in doslednost že dolgo pomenita za uporabnike nepotreben strošek. Pravi potrošnik namreč z lahkoto najde (samopostrežno) ustanovo, ki vse to ponuja za polovično ceno. Na Gorenjskem postaja načrtno podrta mreža srednjih šol zato laž, prava farsa. …/…/. Pritiski na peščico učiteljev, ki v srcu še branimo odgovornost do novih rodov, so neznosni. Naj gre za splošen medijski linč javnega sektorja, za ravnatelje ali za kolege v zbornici, ki postajajo pomožni uradniki – podjetniki s svojimi posli. Ni več sramu, ni empatije, šteje samo še komolčarstvo. Minimalne standarde rahljajo v »pričakovana«, maturo se razumljivo množično napada.

Z inflacijo (tudi ponarejenih) diplom, fakultet v vsaki vasi, komercializacijo standardov in celo korupcijo se žalostna zgodba konča. …/…/.Na naši postaji ne ustavlja več mnogo vlakov. Mogoče pa je čas, da nehamo skakati na tiste, ki drvijo mimo. Izstop (monetarni, bančni …) iz zveze držav, ki ne morejo sobivati, ne bi bil naš prvi. Bi pa pomenil odrekanje za nov zalet, napredek utemeljen na sonaravnem gospodarstvu in na znanju ljudi, ne na prazni bančni menici. Pomenil bi zavesten sprejem »krvi in znoja« vsakega med nami. Odrekanje toliko lepim stvarem, ki jih ne potrebujemo, je vojna napoved zdajšnjemu razmišljanju v naših glavah. V tem trenutku se zdi, da bo to bitko s seboj najteže dobiti. A če bi nam nekoč uspelo, bi ustvarjalni in kritični mladi ljudje lahko ostali ... In z njimi upanje.

MARKO ŠPOLAD