Med preteklostjo, prihodnostjo in tradicijo

Uvodnik

Ko stopamo v novo obdobje in v nov čas, se pogosto hote ali nehote vprašamo, kaj in koliko od starega in preživetega v prihodnosti še potrebujemo in kaj od tega nas samo še bremeni. Odnos med preteklostjo in prihodnostjo, pri katerem se občutek za sedanjost skoraj izgubi, je namreč elementaren za človekov obstoj in razvoj ter njegovo ravnotežje v zgodovini. Preteklost ima kot neločljiva sestavina človekovega bivanja močan vpliv na njegovo delovanje v prihodnosti. Ker je ni mogoče preprosto izbrisati, pa četudi so to mnogi v zgodovini že poskušali in si isto nekateri še vedno prizadevajo, preteklost deluje tudi mimo naše volje. Za našo prihodnost je zato pomemben predvsem odnos, ki ga zavedno ali manj zavedno vzpostavimo do preteklosti.

Ker s seboj tako ali drugače nosimo del naše preteklosti, dobrega in slabega, kar smo izkusili mi ali naši predniki, kar se je prenašalo iz roda v rod, do česar smo kritični ali nekritični, čemur smo naklonjeni ali nenanklonjeni, je za nas in tudi za tiste, ki bodo prišli za nami, izredno pomembno, kaj iz preteklosti želimo ohraniti in hočemo kot vrednoto prenesti v prihodnost. Pri tem se moramo vprašati, …/…/. Ob dogodkih, ki bi jih radi pozabili, so tudi taki, ki nas plemenitijo, se jih radi spominjamo, o njih pripovedujemo drugim, nas navdušujejo in nam dajejo smisel za naše nadaljnje delo.

Preteklost je breme in je vir navdiha. Eno in drugo je treba upoštevati in kritično ovrednotiti ter se iz napak v preteklosti kaj naučiti, negovati pa predvsem vrednote, ki dajejo smisel za tisto, kar delamo in živimo, ter koristijo skupni blaginji. Prihodnost se odpira iz preteklosti med tistim, kar tlači, in tistim, kar vzgiba. Je tako kot takrat, ko se odpira nova stran knjige. Ker temelji prihodnosti ležijo v preteklosti, je to treba poznati. Bolj kot je preteklost razčiščena …/…/.

Če vpliva preteklosti na prihodnost ne upoštevamo in se procesa, ki je, ne zavedamo, tudi prihodnosti v polnosti ne moremo načrtovati in nam je tudi preteklost vnemar. Navkljub naravni izkušnji, da živimo iz preteklosti, pa nekateri prihodnost vseeno načrtujejo brez preteklosti. Nekateri prihodnost gradijo celo na zavestnem zanikanju, odporu in sovraštvu do preteklosti. Negativnega odnosa do preteklosti pa vendar z ničemer ni mogoče opravičiti, ker zgodovini pač ni mogoče uteči in ker tudi dejstev za nazaj ni mogoče spremeniti. Zgodovino je sicer mogoče potvarjati, toda za načrtovanje prihodnosti je taka zgodovina neuporabna, življenje v njej pa neavtentično. Zgodovina zahteva, da se jo upošteva takšno, kot je.

Težko je živeti prihodnost in obenem odklanjati preteklost. Tako je, kakor živeti brez korenin ali zunaj zgodovine. Med preteklostjo in prihodnostjo je treba iskati ravnotežje. Biti odprt za novo in upoštevati staro. Odkrivati novo na temelju spoznanj in vedenja iz preteklosti ter se na tej podlagi duhovno krepiti in napredovati. Tudi ni treba starega uničevati, da bi na njegovem pogorišču gradili novo, ampak lahko staro stalno prilagajamo novemu. Zakaj ne bi izkoristili vsega potenciala, ki ga nudi preteklost v vsej svoji širini in v vseh svojih odtenkih? Nepotrebno je na novo odkrivati in ponavljati stvari, ki so jih odkrili že pred nami. Potrebno je le nadaljevati tam, kjer so pred nami končali.

Preteklost prihodnost tudi usmerja in ji daje smisel, kar se v mnogih pogledih izraža s tradicijo, v kateri se skriva globlja vsebina, ki pa na zunaj pogosto prehaja v čisto navado. Nezavedno ponavljanje vzorcev in vsebin iz preteklosti zato nima večjega pomena ali vpliva na prihodnost, kajti pri tem stopamo v nov čas, ostajamo pa v preteklosti. Smisel tradicije je v zavestnem odnosu do preteklosti, ki vpliva tudi na našo prihodnost. V njej odkrivamo globljo vsebino preteklosti zaradi prihodnosti.

Tradicija slovenskega šolstva in učiteljstva je v slovenski šolski preteklosti. Slovenski šolski muzej je kot ustanova, ki je bila ustanovljena za zbiranje zgodovinskih virov pri ohranjanju slovenske šolske preteklosti, prvi poklican, da neguje tudi njeno tradicijo; ne zaradi tradicije same, ampak zaradi ljudi, uporabnikov muzeja, javnosti in predvsem prihodnosti …/…/.

STANE OKOLIŠ