Ali gredo spremembe zakona o visokem šolstvu v pravo ali napačno smer

Naša kolumna

Konec prejšnjega tedna je bila končana precej burna javna obravnava novele Zakona o visokem šolstvu, čeprav so njeno podaljšanje poleg posameznikov predlagali tudi senata ljubljanske in primorske univerze, rektor mariborske, sodelujoči na tridnevni razpravi, ki jo je pripravilo združenje Svobodna univerza itd. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je predlog zavrnilo. Zakaj se je tako odločilo, ni znano. Odločitev je še toliko bolj presenetljiva, ker se je v javni razpravi pokazalo, da je predlog zakona v marsičem sporen. Nekateri kritiki so utemeljeno zavračali posamezne določbe zakona, drugi zakon v celoti. Za študentsko organizacijo Iskra (na eni od ljubljanskih fakultet so ji preprečili organizacijo razprave o zakonu celo s policijo) so – podobno kot za marsikaterega kritika zakona – še posebno nesprejemljive določbe, ki povečujejo komercializacijo javnega visokega šolstva. Na mariborski in primorski univerzi menijo, da je predlog zakona sporen predvsem zato, ker vsebuje določbe, ki posegajo v ustavno zagotovljeno avtonomijo univerz, poleg tega pa se oddaljuje od usmeritev, ki jih določata tako nacionalni program visokega šolstva kakor tudi raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije za obdobje do leta 2020. Za skupnost samostojnih visokošolskih zavodov je predlog zakona nesprejemljiv, ker naj bi bil v neskladju z ustavo, odločbami ustavnega sodišča in pravom Evropske unije, uveljavitev nekaterih določb pa bi imela za posledico ukinjanje samostojnih oziroma zasebnih visokošolskih zavodov. A spornost posameznih določb ni edini razlog za zavračanje zakona. Nič manj pomemben ni tisti, zaradi katerega so udeleženci posveta Svobodne univerze v enem od svojih sklepov predlagali ministrstvu, da pripravi povsem nov predlog zakona. Gre namreč za ugotovitev, da je sedanji predlog zakona konceptualno nedomišljen. Na tem mestu se, seveda, ne morem spuščati v podrobnejšo analizo razlogov za zavrnitev zakona. Vseeno je na podlagi dosedanje javne razprave mogoče upravičeno sklepati, da je sedanji predlog zakona sporen.

Kajti celo tisti, ki so zakon podprli (denimo senat ljubljanske univerze in predstavniki Študentske organizacije Slovenije), so navajali zgolj nekaj členov, ki urejajo visoko šolstvo bolje kot zdaj veljavni zakon. V glavnem so hvalili določbe, ki zagotavljajo brezplačen prvi dostop do študija na prvi in drugi stopnji za vse državljane, stabilnejše financiranje visokega šolstva, povečanje sredstev za visoko šolstvo, večjo programsko avtonomijo univerz, strožje pogoje za akreditacijo in ponovno akreditacijo programov ter institucij. V tem so videli znak, da gredo spremembe zakona v pravo smer. Toda prav ta argument (da gre spreminjanje zakona v pravo smer), s katerim so utemeljili svojo podporo zakonu, je lahko tudi argument za njegovo zavrnitev. Kajti če gre njegovo spreminjanje v pravo smer, je to dokaz, da zakon še ni tam, kamor bi moral priti. Prav zato je bila bržkone njihova podpora zakonu le delna in za nekatere celo pogojna. To se vidi tudi po tem, da so kljub izrečeni podpori dodali, da nekatere stvari v zakonu niso dobro urejene. Še več, predlagali so konkretne popravke in spremembe zakona. Tako je, denimo, senat Univerze v Ljubljani nedvoumno zavzel stališče, da celo tam, kjer gredo spremembe zakona v pravo smer, ne gredo dovolj daleč. Posledice so manjša avtonomija univerz kot bi jo morale imeti; prenizek odstotek povečevanja sredstev za visoko šolstvo, ki ga bo še dodatno zniževala inflacija; nevključenost doktorskega študija v javno službo; prekratki oziroma na pet let omejeni ciklusi za institucionalno reakreditacijo, ki so krajši od celotnega tristopenjskega ciklusa programov in razmeroma nizki vstopni pogoji za akreditacijo novih visokošolskih institucij. Poleg tega senat poudarja, da so nejasnosti, »ki jih je treba v zakonu odpraviti, tako nomotehnične in jezikovne, kot vsebinske, denimo nejasno razločevanje med neplačljivim in plačljivim študijem (predvsem kar zadeva izvedbe razpisa za vpis) s poudarkom na tem, da morajo biti merilo dostopa do znanja posameznikove zmožnosti in ne njegovo finančno stanje ter nejasna vloga študentov in strokovnih delavcev pri odločanju«.

Po drugi strani pa tudi kritiki zakona niso zanikali, da je nekaj novosti, ki jih prinaša novela zakona, dobrih. Vendar zanje to še zdaleč ni zadosten razlog za podporo zakonu. Tako je ostalo tudi po končani javni obravnavi, čeprav je ministrstvo tik pred tem objavilo popravljeni predlog zakona, v katerem je upoštevalo nekatere kritike in predloge iz javne razprave. Ker so spremembe minorne in popravljajo le nekaj nejasno in ohlapno zapisanih členov, so ostali tudi razlogi, zaradi katerih je zakon za kritike še vedno nesprejemljiv. Toda nesprejemljiv ni za vse kritike zaradi istih razlogov. Tisto, kar kritike združuje, je res dejstvo, da se z novelo zakona ne strinjajo; toda nekatere razlike med kritiki niso nič manjše, kot je razlika med kritiki in pisci novele zakona. Zato je povsem jasno, da ministrstvo v končni verziji zakona, četudi bi hotelo, ne bo moglo upoštevati vseh kritik in predlogov. Tega ne bi spremenila niti podaljšana javna razprava. V najboljšem primeru bi lahko stopnjo nesoglasja zmanjšala. Ker zdaj soglasja o noveli zakona ni in ga skoraj zagotovo ne bo, se bo ministrstvo moralo odločiti, katere argumente bo upoštevalo in katerih ne. A kakor koli se bo odločilo, ne bo moglo doseči soglasja. Vendar to ne pomeni, da je vseeno, s čim bo utemeljilo svoje odločitve, ker bo pač v vsakem primeru mogoče najti protiargumente za trditev, da je bila odločitev napačna. Sprejetje take argumentacije bi bilo namreč izraz čistega relativizma in pristajanja na politični voluntarizem. Zato bo veliko bolje, če bo glavno merilo za odločitve ministrstva teža posameznih argumentov, ti pa temelj, na katerem bo poskušalo zgraditi čim širši konsenz. Kajti četudi konsenz, kot poudarja Rescher, ni merilo resnice, je po Habermasovem mnenju vendarle učinkovito sredstvo, ki zagotavlja racionalne rešitve problemov. Iz tega sledi, da se je ob sporu – ki ni rešljiv tako, da z argumenti prepričamo tiste, ki mislijo drugače – bolj racionalno odločiti za tisto, o čemer je dosežen širši konsenz, kot pa o nasprotnem.

ZDENKO KODELJA