Najšibkejši člen?

Izobraževanje odraslih

Natanko pred dvema letoma je Svet Evropske unije sprejel Resolucijo o prenovljenem Evropskem programu za učenje odraslih (EPUO). Program je usklajen s krovno strategijo Izobraževanje in usposabljanje 2020, oba pa kot prednostne naloge navajata izvajanje vseživljenjskega učenja in mobilnosti, izboljšanje kakovosti in učinkovitosti, spodbujanje pravičnosti, socialne kohezije in dejavnega državljanstva ter spodbujanje ustvarjalnosti in inovativnosti. Po načelu subsidiarnosti naj bi se vsaka država usmerila na tiste naloge, ki jih glede na nacionalne okoliščine prepoznava kot najpomembnejše.

Med utemeljitvami za sprejetje EPUO je tudi trditev, da prevladuje prepričanje, da je izobraževanje odraslih trenutno najšibkejši člen pri vzpostavljanju nacionalnih sistemov vseživljenjskega učenja. Trditev je podkrepljena s statističnimi podatki, po katerih je povprečna evropska stopnja udeležbe odraslih (25–64 let) v formalnem, neformalnem in priložnostnem učenju (merjena z anketo o delovni sili) v višini 9,1 odstotka v letu 2010 daleč od ciljne vrednosti EU, to je 15 odstotkov do leta 2020. Delež celo upada, leta 2011 je znašal 8,8 odstotka, lani pa 9 odstotkov.

Po drugi plati je izobraževanje odraslih vse bolj prepoznano kot ena ključnih gonilnih sil za preseganje posledic družbeno-gospodarske krize. Le odrasli, ki redno izboljšujejo, posodabljajo ali pridobivajo povsem novo splošno in poklicno znanje, spretnosti in kompetence, so namreč kos negotovim razmeram na trgu dela. Ognejo se tveganju socialne izključenosti in se osebnostno razvijajo. Največ spodbud, denarno podprtih z nacionalnimi in tudi evropskimi sredstvi, je zato namenjeno odraslim z nizko izobrazbo in neustreznimi kvalifikacijami.

Kako je pri nas? Statistični podatki o udeležbi odraslih v vseživljenjskem učenju (16,2 odstotka v letu 2010, a le 13,8 odstotka lani) nas že nekaj let na lestvici evropskih držav umeščajo visoko (okrog šestega mesta), a vzbujajo lažno zadovoljstvo. Pogled v njihovo ozadje namreč razodeva, da se izobražujejo predvsem višje izobraženi odrasli in pripadniki starostnega razreda 25–34 let. Izobraževalno in še kako drugače prikrajšani zaostajajo, razkoraki se povečujejo. K temu moramo prišteti še problematiko mladih, ki opustijo šolanje brez dosežene srednješolske izobrazbe, ter mlade, ki po končanem šolanju ne dobijo zaposlitev, ker nimajo kompetenc, ki jih trg dela potrebuje. Izzivov za strokovno in politično ukrepanje torej ne manjka.

Evropsko javnost so 8. oktobra letos pretresli rezultati raziskave o zmožnostih odraslih (PIAAC), ki so za 17 držav članic EU prinesli grenko spoznanje – kar 20 odstotkov odraslega prebivalstva (16–65 let) namreč dosega le najnižjo raven pismenosti (besedilne in računske). Kar 25 odstotkov prebivalstva tudi nima ustreznih zmožnosti za rabo sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije. Vse to bistveno vpliva na učinkovitost dela in kakovost življenja nasploh. Taki in mnogi drugi rezultati bodo za Slovenijo na voljo šele leta 2016, saj smo zdaj vključeni v drugi krog raziskave, posebnega razloga za optimizem pa najbrž ni.

Naštetih tem se je na nedavnem Letnem posvetu o izobraževanju odraslih, na katerem se je zbralo blizu 300 predstavnikov politike, stroke in prakse, dotaknil tudi minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo. Navdušil je s poznavanjem problematike izobraževanja odraslih in odločenostjo, da skupaj s pristojnimi sodelavci poskrbi za njegov nadaljnji razvoj. Podlaga za slednjega je 24. oktobra sprejeta Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih, ki do leta 2020 opredeljuje prednostna področja, ciljne skupine, ukrepe ter denarno in moralno obveznost ministrstev za izobraževanje, za delo in socialne zadeve pa tudi štirih drugih resorjev.

Nacionalni program, naslednik podobnega dokumenta za obdobje 2004–2010, je brez dvoma posebnost slovenskega izobraževanja odraslih, ki nam jo zavidajo marsikje v Evropi. Navdušuje predvsem njegova holistična usmerjenost, saj je poskrbljeno za spodbujanje in javno financiranje vseh štirih stebrov po Delorsu (Učenje, skriti zaklad; 1996), s katerimi radi ponazarjamo namene učenja: za pridobivanje znanja, za delo, za osebni razvoj in za složno in ustvarjalno bivanje v različnih skupnostih.

S tako trdno začrtanimi temelji, kot jih prinaša Nacionalni program, ni razloga, da ne bi zmogli prebroditi prelomnega obdobja, ki ga označuje iztekanje nalog, financiranih iz Evropskih strukturnih skladov za obdobje 2007–2013, priprava na novo perspektivo 2014–2020, prenova standardov in normativov, opredelitev javne mreže v izobraževanju odraslih in še kaj.

Izobraževanje odraslih – najšibkejši člen verige vseživljenjskega učenja? Morda ga zaradi njegove odprtosti v času in prostoru ('life-long', 'life-wide') in zaradi prožnih oblik njegovega izvajanja in priznavanja raje opredelimo kot najmanj (pre)poznan, opredeljiv in merljiv člen – a kljub temu nepogrešljiv za napredek kulturnega in gospodarskega kapitala Slovenije!

Mag. ZVONKA PANGERC PAHERNIK