Z Otoka na otok

Uvodnik

Ni bojazni, da se Kino Otok, že uveljavljeni mednarodni filmski festival, ne bi vračal na svoj otok, v Izolo. To slikovito mesto je bilo nekoč na otoku, ki ga je povezoval s kopnim le most. Res, da je bil dolg komaj nekaj manj kot devet metrov, a vendar – bil je most in bil je otok, otok na apnenčevi skali. A narava je opravila svoje, pravzaprav sila morja. Plima je vztrajno naplavljala pesek, dan za dnem, leto za letom, stoletje za stoletjem. Povezala je apnenčevo skalo in zemljo. Izolski otok se je tako že davno zlil s celino ...

Otoško dogajanje je tudi letos privabilo veliko filmoljubov. Mnogi so prišli že devetič, desetič bodo spet in tako vedno znova. Filmski utrip v tem obmorskem mestu pa je čedalje privlačnejši tudi za nove obiskovalce, celo mlajše – tem je bila, letos prvič, namenjena Podmornica, bogat filmski vzgojno-kulturni program. Prireditelji si želijo, da bi ostala v varnem zavetju tega filmskega mesta do prihodnjega, jubilejnega festivala in še naprej; naj se razvija skupaj z mladim občinstvom. Postopno in vztrajno naj se zlije z njim ...

Ni mogoče, da bi nas otoško dogajanje pustilo ravnodušne. Le koga se ni dotaknila pretresljiva pripoved iz prve roke o grozotah v Iranu; zgodbe žensk, ki so leta preživljale srhljive muke v tamkajšnjih zaporih. Porajajo se vprašanja, vzbujajo tesnobo, čeprav je to film o preživetju, neomajnosti misli in notranji moči ... Ali pa zgodba o delavcu, ki bi moral molčati in poslušati, a je izbral drugo pot, pot resnice. Nehote je postal junak v svetu, ki junakov noče ... Veliko se je zvrstilo filmov s prav nič olepšanim pogledom na svet. Takšnih, ki se ukvarjajo z robom našega obstoja in dostojanstva. Takšnih, ki nas bodo še dolgo spremljali s svojo globoko vsebino in se zlili z nami.

Pred nami so dnevi, ko naj bi vsaj malo izpregli. To ni zmeraj lahko, vse teže je. Za to niso dovolj le prosti dnevi, brezčasni otoki v vse bolj natrpanem času, natrpanem z žal s preveč nevrednimi opravili in s premalo takšnimi, ki nas bogatijo in osvobajajo. Zagotovo pa prav ti otoki v času pripomorejo, da se laže umirimo, prevetrimo sebe in svoje misli, poiščemo v sebi tisti svoj otok, ki zmeraj ostaja neokrnjen in navdihujoč. Če kdaj, je prav zdaj znova priložnost, da se zlijemo s tem svojim – otokom. Morda ne bo šlo na hitro. A nič ne de. Počasi in vztrajno. Če se je izolski otok povezal s kopnim in se z njim zlil v eno in če se je Kino Otok zlil v eno z mestom, domačini in številnimi obiskovalci, ni bojazni, da se ne bi mi sami s seboj.

LUČKA LEŠNIK