Moja šahovska izkušnja

Nekoč in danes

/…/ Najraje sem imel šah. Zanj me je navdušil oče, pozneje pa smo v šoli pri krožku hitro napredovali, tudi po zaslugi starejših tekmovalcev, ki so ime naše male šole ponesli v širšo okolico. Šahovske izkušnje in znanje sem si pridobival tudi doma pri šahiranju z očetom in pozneje mlajšim bratom ter na vaških turnirjih, ki so jih ob nedeljah pripravljala okoliška vaška šahovska društva. Ta tekmovanja so bila ekipna, poleg štirih odraslih je na peti »deski« dobil priložnost osnovnošolec. Takrat sem komaj čakal na vse te vrste tekmovanj, na izzive, nove izkušnje, nova poznanstva. Poznal sem vse okoliške šahiste, svoje vrstnike in tudi starejše, jih po tihem občudoval in se navduševal nad njihovim šahovskim znanjem.

Neprivlačno tekmovanje

Zdaj je moj položaj drugačen. Učenci vidijo v meni človeka, ki dobro šahira in ve o šahu marsikaj. Čeprav se ne udeležujem več tekmovanj, skušam učence navdušiti za prav taka tekmovanja, ki sem jih včasih z največjim veseljem sam obiskoval. Za tekmovanja posameznikov, ki jih pripravljajo šahovska društva v okolici šole, mi še uspe pritegniti učence, posebej enega, ki se teh tekmovanj udeležuje že dlje časa. Pred kratkim pa sem kot šahovski mentor prejel razpis za ekipno področno tekmovanje v šahu. Zahvalil sem se pošiljatelju za prejeto vabilo in mu odgovoril, da se kmalu vidimo na tekmovanju. Nato sem učencem, ki obiskujejo izbirni predmet šah, predstavil prejeti razpis, jim podal vse informacije o tekmovanju. Vprašal sem jih, kdo od njih bi šel na tekmovanje? In kakšen odgovor sem dobil? Med 20 učenci, ki so takrat bili v učilnici, v kateri imamo izbirni predmet šahovske osnove, ni bil nihče zainteresiran za udeležbo na tekmovanju. Eden je bil načeloma za, drugi so molčali. Zakaj ni bilo nobenega zanimanja? Mogoče zato, ker bo tekmovanje med tednom v popoldanskem času, po 15. uri, pa bodo zato zabili čas? Ali pa se učenci popoldne tako veliko učijo, da za kaj takega, kot je šahovsko tekmovanje, nimajo časa? Obstal sem presenečen in za nekaj trenutkov ostal brez besed. Pa sem jih nato še enkrat vprašal, zakaj ne bi šli in kje je težava. Po pogovoru z njimi sem ugotovil, da bi mogoče še kdo šel, če bi bilo to dopoldne in bi zaradi tekmovanja odpadel pouk.

Nezainteresirani

Pa se osnovnošolcem res tako nič ne da? So premalo ambiciozni? Jih je strah tekmovanj? So preobremenjeni? To o preobremenjenosti namreč vsi tako glasno poudarjajo. Celo takšna vprašanja sem dobil: »Kaj dobimo za to, da gremo na tekmovanje? Bomo tam prejeli malico? Če bomo šli, ali lahko potem dopoldan manjkamo od pouka?«

So učenci res tako vsega naveličani, da jih težko pripravimo do česar koli, kar ni strogo obvezno?

/…/

Tudi izjeme

Obstajajo pa tudi svetle izjeme. Veseli me, da se najdejo tudi takšni učenci, ki jih veseli narediti kaj novega, se želijo preskusiti in izkazati. Pa niso to nujno samo nadarjeni ali pa otroci ambicioznih staršev. Otroci, ki se želijo izkazati, to preprosto želijo, ne glede na to, ali za to dobijo dobro oceno ali (denarno) nagrado.

/…/