Čas je za malo dostojanstva
Streznitev
Rodila sem se dve desetletji po začetku druge svetovne vojne. Ko se je začelo panevropsko študentsko gibanje, sem bila prvošolka. V srednji šoli je bil marksizem obvezen in me zato ni preveč zanimal. Na maturantski izlet smo šli mesec dni po Titovi smrti – po poteh bratstva in enotnosti. V Sarajevu smo, ob neštetokrat ponavljani pesmi Od Vardara pa do Triglava, objeti preplesali v noč. V letu, ko sem diplomirala na pedagoški akademiji (bil je čas poznega socializma), sem dobila službo. Na referendumu sem glasovala doslej samo enkrat - ko smo se »odločali« o vstopu v NATO. Nisem bila ZA in v NATO smo, seveda, šli. Vojno v Jugoslaviji sem gledala zgrožena, a z varne razdalje. Na volitve nisem hodila, prvič se je to zgodilo šele po prvem mandatu Janševe vlade leta 2008. Kot mnogi drugi sem želela prispevati svoj glas proti. Do takrat se mi je zdelo, da je politika kot vlak, ki vozi po svojih tirih, in da jaz s tem vlakom nimam nič. A prostor, v katerem se je še dalo gojiti to iluzijo, se je iz leta v leto krčil - kljub mojim naporom, da bi se držala ob strani. /…/
/…/ Ena od knjig, ki me je preprosto našla v pravem trenutku in sprožila samospraševanje, ima naslov Učitelj kot intelektualec. Pred desetletjem jo je napisal dr. Dušan Rutar, eden redkih, ki se je kritično posvetil tudi družbeni vlogi učitelja. »Učitelji so politično impotentni. To zlasti pomeni, da so preveč ubogljivi, uklonljivi, konformirani in prilagojeni. Niso kritični intelektualci, ampak le tehniki oz. birokrati, ki delajo, kar jim je naročeno od zgoraj.« (Rutar, 2002) Če to drži: ali so slovenske šole, vključno z gimnazijami in s fakultetami, trdnjave konformizma in neangažiranosti? /…/
V šoli, kjer sem delala, je vladal tipični konformizem (sprejemanje družbenih norm zaradi osebnega udobja); preziral je problematiko, ki jo je generiralo socialno razslojeno okolje. Notranja nesoglasja smo pometali pod preprogo. Kot vsi drugi sem se v različnih situacijah učila vloge dobro prilagojene učiteljice (misliti eno, govoriti drugo, delati tretje) in prihajala v vedno večji konflikt z lastnimi vrednotami, obenem pa še v vojno stanje z zagovorniki takega režima. Ko je postalo nevzdržno, sem se odločila za premik. Imela sem srečo, našla sem kolektiv in šolo, v kateri sem se lahko osvobodila dvotirnosti in končno začela spoštovati svoj poklic. /…/
Zakaj ta avtobiografski uvod, zakaj ta zapis? Vsega je kriva lepa novembrska sobota, ko sem se /…/ odločila, da končno naredim nekaj državotvornega (hvala, gospod predsednik, za ta pravični izraz). Da grem protestirat! Da grem korakat v koloni s svojimi sodelavci in s številnimi neznanimi kolegi po ljubljanskih ulicah in pihat v vuvuzelo, da grem kričat pred parlament in mogoče zalučat vanj kakšno trdo psovko. Da grem razbijat mit o politični impotentnosti učiteljev, pa čeprav za en dan, za en lep sončen dan. Da grem prepevat Internacionalo na vse grlo in ploskat svojemu kolovodji skuštranih las. Da grem mahat z rdečim transparentom, na katerega sem lastnoročno napisala: Nočemo politike, ki špara pri znanju! Da se grem zrinit čisto k ograji pred oder (da bi me kakšna kamera ujela in bi se moja pobožna mati, upokojena učiteljica, zgrozila), da se grem poklonit upokojenki Mateji Kožuh Novak, naši največji levičarki, vsakemu njenemu stavku, vsaki besedi. /…/
Zato pišem tole, drage moje kolegice učiteljice in kolegi učitelji. Čas je, da se zbudimo! /…/
/…/ Čas je, da smo presneto budni, čas je, da vsak dan, ne le ob lepih sončnih novembrskih sobotah, spoznamo svojo moč in z dvignjeno glavo zavračamo, kar je treba zavrniti. /…/
