Še veš svoj dolg, učitelj?

Uvodnik

Naloga tega uvodnika je spomniti učitelje na družbeno odgovornost.

Informacijska aplikacija eAsistent, ki jo za šolsko rabo razvija eno od podjetij, obljublja naslednje: učitelji bodo znova učitelji in ne več administrativni delavci, ker bo vsak učitelj prihranil 103 ure administrativnega dela; komunikacija s starši bo hitrejša, preprostejša in bolj osebna, na vsaki šoli bo vzpostavljen sistem, ki bo omogočal upravljanje vseh ključnih procesov na šoli itd. Učitelji in vodstva šol so te obljube sprejeli kot čisto zlato. Brez sleherne distance. Brez dvoma. Celo smo kupili izjavo, da je komunikacija prek računalnika bolj osebna.

Preden nadaljujem, moram priznati, da se je administrativno delo res skrajšalo. Toda ali je to vse? Kaj pa, če nas trenutno navdušenje zaslepljuje za manj prijetne dolgoročne učinke uvajanja takšnih aplikacij v šole? Kaj če dolgoročno učitelji nikakor ne bodo učitelji? Kaj če ima prav Christian Laval, ki nas v knjigi Šola ni podjetje svari pred naslednjim: – Razcvet trga z novimi vzgojno-izobraževalnimi tehnologijami spremlja ˝pedagoški˝ diskurz, ki napoveduje ˝konec profesorjev˝. – Z izrazom diskurz je mišljena celostna usmeritev šolstva, pa ne le šolstva, temveč tudi drugih podsistemov družbe. V našem primeru gre za diskurz neoliberalizma, čigar učinki so, kot sijajno pove David Harvey v Kratki zgodovini neoliberalizma, »prodrli do točke, da je postal del zdravega razuma, po katerem mnogi od nas tolmačijo, živijo in razumejo svet.« Se pravi, brez distance. Tisti, ki še verjamemo, da je cilj javne, laične in brezplačne šole poleg poklicnega usposabljanja tudi in predvsem vzgoja otrok v odgovorne državljane, v kulturne ljudi, ki bodo hoteli in znali biti avtonomni, ki bodo hoteli in znali pisati skupna pravila življenja v družbi, se morajo čim prej prebuditi in spoznati, da neoliberalni diskurz prevzema javno šolo in jo želi, tako kot vse drugo, postaviti na trg. Uvajanje sodobnih tehnologij in programov, kakršen je sicer priročen eAsistent, je le posamezni vidik tega diskurza.

Kapital je sicer že dolgo globalen, toda v zadnjem času, v času globalizacije, je to postalo vsakomur očitno. Kakor hitro uspe kapitalu prodreti na kakšno področje, ki mu je bilo pred tem – zaradi institucij socialnih in demokratičnih držav – nedostopno, izpostavi to področje konkurenci, v času globalizacije mednarodni konkurenci. Cene dela zaposlenih na posameznem področju, v našem primeru v šolstvu, poslej ne določajo več tradicije, pravni sporazumi itd., temveč trg. In ko začne ceno dela določati trg, postane uvajanje novih tehnologij zelo pomembno, predstavlja namreč racionalizacijo: krajša čas za posamezna opravila in s tem ceno dela. Tako lahko razumemo Lavala, ko pravi, da sedanje potiskanje javnega šolstva na trg spremlja »proces liberalizacije izmenjav in razvijanje novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij v svetovnem merilu. Velika težnja […] je vzpostavljanje bolj neposredne konkurence med nacionalnimi vzgojno-izobraževalnimi sistemi na globalnem trgu. […] Glede na to koncepcijo bi državna šolska institucija v celoti pristala na smetišču zgodovine ali pa bi jo vsaj razdelili na bolj ali manj rentabilne segmente […].« Skratka, poanta teh opozoril je, da je treba nižanju ocene dela učiteljev (pritisk na plače) in uvajanju novih tehnologij razmišljati hkrati. Gre namreč za elemente istega neoliberalnega diskurza. Učitelj bo sicer prihranil čas, kot piše, a manjša bo tudi cena njegovega dela, kar seveda ne piše, vendar pa nam to govori minister, velik zagovornik šolskega trga.

Seveda pa spreminjanje šole po meri (globalnega) kapitala dolgoročno ne pomeni le nižanja cene dela armad učiteljev v posameznih državah, pomeni tudi korenito spreminjanje šole kot take in s tem vloge učiteljev. Pomeni, da države sčasoma ne bodo več podeljevale certifikatov (matur, diplom), temveč si bodo učenci na globalnem šolskem trgu v mape osebnih portfoliev vlagali dokazila o pridobljenih kompetencah, zlasti tistih, ki jih bo mogoče kapitalizirati. Pomeni, da bo na trgu mrgolelo ponudnikov teh kompetenc, ki bodo sčasoma izničili samoumevne prednosti sedanjih šolskih ustanov. Pomeni, da učni načrti ne bodo več plod dela javnih ustanov in (od trga) neodvisnih strokovnjakov, temveč jih bodo določale tržne razmere, ki bodo edine lahko nudile vse potrebne informacije o vsakokratnih potrebah. Pomeni, da se bo tudi vodenje šol spremenilo in bo postalo podobno industrijskemu menedžmentu, kar se sicer že dogaja …

Sklenimo. Naloga tega uvodnika je bila spomniti učitelje na družbeno odgovornost. Ali mi je uspelo, presodite sami. Sam menim, da živimo v času, ko odgovornost od nas bolj kot kdaj koli zahteva družbenokritično analizo danega trenutka. Žal je tako, da se ne moremo več posvečati zgolj strokovnemu delu. Prav zato, ker smo učitelji. Ker nam je naloženo uvajanje novih rodov v svet, smo dolžni analizirati diskurz, ki ta, nekoč domači svet spreminja in odpravlja.

ANDREJ ADAM