Jeza kot izziv

Ženske v šolstvu

Na seminarjih, namenjenih pedagoškim delavcem, se pogosto sprašujemo, kako to, da je kolektiv v šolstvu, zlasti v osnovnih šolah, sestavljen povprečno iz 90 odstotkov žensk in desetine moških. V srednjih šolah že pogosteje srečamo moške, na univerzah so navzoči še bolj. Zanimivi podatki, ki omogočajo različne razlage.

Ena razlaga je ta, da z močjo položaja in statusa v družbi narašča navzočnost moških. To potrjujejo tudi podatki, da so na vplivnih mestih zaposleni moški. Druga je ta, da se moške ne spodbuja k šolanju za razredni in predmetni pouk. Torej je poučevanje v osnovnih šolah vse bolj predpisano ženski. Le zakaj? Je ženska primernejša za poučevanje otrok? Je bolj razumevajoča in empatična? Se zna vživeti? Je morda skrbnejša, ker je tudi sama mati? Toda tudi moški je oče! Je oseba, ki v družini uči samozavesti, postavljati se zase, določati meje. In to so prav tako dragocene kakovosti, ki jih v šolstvu velikokrat primanjkuje. Veliko je možnih razlag. A dejstvo, da so kolektivi v šolah vse bolj ženski, drži. Po kar nekaj pogovorih in razpravah tudi drži, da to prinaša s seboj težave, obenem pa izzive.

Šibkosti ženske zbornice

Mešani kolektivi, ki so v ravnovesju spolov, imajo posamezne prednosti. Različnost spolov in predvsem kakovost, ki jo vsak spol prinaša v izbrano skupnost, je dragocena popestritev in popotnica za uspešno, predvsem pa ustvarjalno sodelovanje in poučevanje. Prav zanimivo je bilo na enem izmed seminarjev, ko smo v pogovoru ugotovili, da ima šola, v kateri je moških zelo malo, velike težave s postavljanjem meja otrokom, staršem in nenehnim zahtevam sistema. Druga šola, v kateri je moških več, ker je to srednja tehnična šola, imajo s tem veliko manj težav. Brez posebnih »travm« predstavijo tako vodstvu kot dijakom svoje videnje, pravice in se zanje tudi uspešno potegujejo. V ženskih »zbornicah« gre to bistveno drugače in manj uspešno,velikokrat celo na račun nezadovoljstva njih samih in posledično otrok in mladostnikov. Kaj narediti, da bi v pedagoške poklice osnovnih in srednjih šol pritegnili več moških? To je vsekakor vredno časa, pisanja, pogovora in iskanja. Toda tokrat pišem o svojih opažanjih in spoznanjih o tem, s kakšnimi izzivi se ženska srečuje v šolstvu. Predvsem odnos med žensko in agresivnostjo – ta lahko prihaja od zunaj ali iz nje same.

Da to čustvo ni zanjo?!

Splošno znano pravilo in način čustvovanja za žensko je, da lahko brez omejitev izraža svojo žalost, strah, veselje, otožnost, krivdo, zaskrbljenost, empatijo, razumevanje … Toda manj znano, nekoč celo prepovedano za žensko, je bilo čustvo jeze. To je zato ostalo skrito v njeni psihološki naravi. Da pa moški izraža jezo, okolica ne le podpira, temveč celo pričakuje. Čustvo jeze je tesno povezano s sposobnostjo postaviti se zase, določiti zdrave meje za nas in našo okolico. In s tem, ko ženska ne zna ravnati s svojo jezo, je naravna posledica ta, da ima težave pri jasnem izražanju svojih potreb, pravic in meja.

Strah, izbruh, potlačitev

Pri ženskah je opaziti več načinov odnosa do jeze in agresivnosti. Omenila bom tri. Prvi je ta, da se jeze in agresivnosti bojijo. In ta strah jih povsem ohromi pri ustreznem odzivanju na agresivnost znotraj in zunaj nje. Takšne ženske so povsem brez izkušenj z ustreznim odzivanjem na to čustvo. To otroci in dijaki kaj hitro spoznajo in zgodi se, da prihaja do neprijetnih interakcij. Počutijo se močnejše, gredo se igre moči. To je lahko za učitelja zelo naporna zadeva. S tem izgublja svojo avtoriteto kot človek in učitelj.

Manj razširjen način je, da ženske povsem brez nadzora izbruhnejo, in to v najmanj primernem trenutku. To je lahko v razredu, zbornici, doma … Ta izbruh potem obžalujejo in počasi zapadejo v občutke krivde. Vrtijo se v začaranem krogu. V obeh primerih se počutijo nebogljene.

Obstaja še en način ne-izražanja jeze, in sicer ta, da se kopiči v ženski kot zamera, črnogledost, pesimizem, kriticizem, zagrenjenost, maščevanje, trdovratnost, zlohotnost, zaničevanje, sarkazem. To so zanjo – in za druge – zelo naporna stanja in delovanja. Pogosto privedejo prav tako do konflikta, čeprav se je s potlačitvijo jeze prav temu želela ogniti. Vodijo pa tudi v bolezen, vključno s stanji depresije.

Skrbni, a zmedeni

Jeza in agresivnost sta za žensko velik izziv. Izziv, ki prinaša velika darila. Ženske, ki so se uspešno spoprijele s svojo jezo, so sčasoma tudi uspešno postavile zdrave meje. To jim omogoča vedrejše in ustvarjalnejše življenje, brez prevelikih pritiskov okolice, pod katerimi se počutijo nemočne. Jezo lahko primerjamo z življenjsko energijo, ki nas podpira. Vendar le takrat, ko je ozaveščena, sprejeta in ustrezno izražena …